Nemirni duh – Predstavitev romana o Prežihovem Vorancu

V četrtek, 22. junija 2023, je bilo v  Kotljah spet svečano, saj so v okviru praznovanja 130. obletnice Prežihovega rojstva predstavili roman koroškega pisatelja Rudija Mlinarja NEMIRNI DUH – Roman o Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu, ki ga je leta 2022 izdala celovška Mohorjeva. Predstavitev romana je potekala v mali dvorani večnamenske stavbe v Kotljah in se je je kljub zelo vročemu vremenu udeležilo zadovoljivo število poslušalcev.

Pogovor z avtorjem je vodil Mirko Osojnik, tajnik Prežihove ustanove, ki je omenil, da se z avtorjem poznata še iz mladih let, zato se bosta kar tikala. Sredi julija lani so slovenski časniki objavili lepo novico, da sta izpod Mlinarjevega peresa izšli kar dve romanizirani biografiji – ADVOKAT S SRCEM o Janezu Mencingerju in NEMIRNI DUH - o našem koroškem pisatelju Lovru Kuharju – Prežihovem Vorancu. Vsi tega najbrž še ne vedo, ampak Rudi Mlinar je tako ploden pisatelj, da sta to že njegova enaindvajseta in dvaindvajseta knjiga. Novinar Grega Kališnik je takrat v NEDELU zapisal, da kakor tekač ne more brez teka ali alpinist brez gora, tako naš Rudi ne more brez štiriprstnega ustvarjanja zgodb. Avtor je potem povedal, da se je, ko je še obiskoval osnovno šolo na Prevaljah, spoznal z njenim ravnateljem, pisateljem Leopoldom Suhodolčanom, ki je tudi precej vplival na to, da se je posvetil pisateljevanju. Ravenska železarna mu je nato leta 1986 izdala prvo knjižno delo, zbirko kratkih zgodb z naslovom Pekoče zvezde. Potem je šele leta 2004 napisal roman Ciril iz Šentanela o svojem starem očetu. Vmes je bilo torej še kar dolgo obdobje, ki ga je zaradi svoje pisateljske žilice izkoristil za to, da je pisal in prirejal za oder gledališke igre. Potem je spoznal Belokranjico, tudi uspešno pisateljico Ivano Vatovec. Čez nekaj let sta se poročila, se preselila v hiško na obrobju Brežic in pisanje je postalo njuna skupna usojenost, v kateri vztrajata še sedaj. Osojnik in Mlinar sta ugotovila, da je biografija nedvomno zahtevnejša od običajnega romana, saj zahteva veliko več vnaprejšnjega dela, ki temelji predvsem na raziskovanju, odkrivanju virov in zbiranju gradiva za romanizirano biografsko delo, Mlinar pa vseeno vztraja prav pri pisanju le-teh. Od koroških osebnosti sta ga najprej pritegnila vsestranski kulturnik in pedagog dr. Franc Sušnik in duhovnik ter pisatelj Fran Ksaver Meško. O obeh je napisal zanimiva biografska romana PRVI DOKTOR (leta 2009) in ŠEPETANJE LIP (2010). Upodobil je tudi leške rudarje v romanu LEŠKI KNAPI in ravenske železarje v romanu MATI FABRIKA IN NJENI OTROCI. Ta njegova dela izpričujejo, da je še vedno zelo navezan na Koroško.

Nazadnje pa je Rudi Mlinar izdal romanizirano biografijo o največjem koroškem pisatelju. NEMIRNI DUH je zelo primeren naslov, ki na najbolj zgoščen način prikaže Prežihovo celotno osebnost in dejavnost. Vsi smo ponosni na našega velikega rojaka in tudi Mlinar se je spoprijel z obsežno in zahtevno snovjo. Ob dobrem poznavanju vseh Vorančevih del je moral pregledati in prebrati prav vse, kar je o našem pisatelju in njegovih najbližjih dorekla slovenska literarna zgodovina in kar so o tem zapisali in objavili njegovi sodobniki: pisci, družinski člani, uredniki, sodelavci, politiki, prijatelji in znanci. Poznati je moral tudi vsa pomembna dejstva v ohranjenih pismih, ki jih je Prežihov Voranc pošiljal drugim, in tistih, ki jih je prejemal. To pa je pomenilo kar veliko dolgotrajnega in zahtevnega dela.

Osojnik je povedal, da je imel čast, da je med prvimi prebiral ta roman še v tipkopisu, in že takrat videl, da se vse je pokrilo skoraj stoodstotno, saj je zapisano skoraj povsem v skladu s Prežihovim resničnim življenjem, ki pa mu je Mlinar kot pisatelj s svojo domišljijo in intuicijo vdihnil ravno pravo mero umetniške svobode, da je Prežihova podoba lahko zažarela pred nami v pravi in nepotvorjeni luči. Zelo širokopotezno je zastavil svoje pisanje in nam nazorno predstavil Vorančevo življenjsko pot. Zanimivo in zelo natančno je orisal njegov nagli duševni razvoj, ko se je iz negodnega desetletnega pastirčka razvil v bistrega šestnajstletnika, ki je že znal skoraj popolno analizirati vse stvari okoli sebe. Prepoznaval je značaje ljudi, znal je analizirati njihove medsebojne odnose. Še posebej izražen socialni čut mu je omogočil, da se je z lahkoto vživel v doživljanje prav vsakega junaka in to ga je pozneje naredilo za odličnega pisatelja. Zavedal se je, da človeka določajo pravzaprav njegovi najbližji in okolje, v katerem je doraščal in se oblikoval, zato ni izpustil niti enega ključnega dogodka, ki je vplival na njegovo svetovnonazorsko usmeritev. Zelo dobro je orisal njegove starše in vse tri brate. Vemo, da so si bili bratje zelo različni, skupna pa jim je bila svetla mladost, ki so jo preživeli na Prežihovi bajti, prvem lastnem domu. Ker je bila ta majhna lesena domačija topel in ljub dom za vse Prežihove pobe, so jo vedno nosili v svojem srcu. To je pravilno začutil in zaradi tega je njegov roman skoraj popoln.  

To in še marsikaj sta dorekla Mlinar in Osojnik, veliko reči dodatno osvetlila, zdaj pa je seveda tudi na bralcih, da posežejo po njegovem romanu in se poglobijo v njegovo vsebino. Nam Korošcem pa je Mlinarjev roman še ena svetla zvezda v mozaiku stvaritev, ki predstavljajo Prežihovega Voranca kot človeka z veliko začetnico in ga postavljajo na tisto mesto v slovenski literarni zgodovini, ki si ga gotovo zasluži.

Zanimiv odlomek iz romana nam je prebrala tudi avtorjeva žena Ivana Vatovec, prisotne je lepo pozdravil tudi urednik Mohorjeve založbe iz Celovca gospod Adrian Kert. Drobne kaligrafske spominke na Kuharja pa je avtorju romana in voditelju podarila avtorica Zlatka Schäfer, ki je v pisavi Italika zapisala osem odlomkov iz del Prežihovega Voranca za razstavo na hodniku LURE – ravenske Ljudske univerze.

Prisrčnega poznega popoldneva v Kotljah ni mogel povsem skaliti tudi morda malo podcenjevalen in neprofesionalen odnos domačega kulturnega društva do te prireditve, saj so si morali izvajalci prireditve kar sami razporediti stole za obiskovalce, pa da o kakšni hladni osvežitvi navadne sveže vode na mizah sploh ne govorimo!

Zapisal: Miroslav Osojnik