Vinko Avsenak: Doberdob - po vojnih stopinjah Prežihovega Voranca

Vojni roman Doberdob pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca je pretresljiva pripoved o trpljenju slovenskega vojaka na soški fronti in odnosu preprostih ljudi najrazličnejših narodov do vojne. Doberdob je mojstrska pesnitev slovenskega uporniškega duha in podoba junaškega, a nesmiselnega umiranja po strelskih jarkih in kavernah kraškega bojišča. Roman je bil vse od pisateljeve smrti deležen številnih študij uglednih zgodovinarjev, predvsem književnih. Doberdob je mojstrska pesnitev slovenskega uporniškega duha in podoba junaškega, a nesmiselnega umiranja po strelskih jarkih in kavernah kraškega bojišča.

Nova odkritja: mar Prežihov Voranc sploh ni bil na Doberdobu?

Roman je bil vse od pisateljeve smrti deležen številnih študij uglednih zgodovinarjev, predvsem književnih. Toda ko se je avtor, prof. Vinko Avsenak, ki že več kot trideset let proučuje zgodovino prve svetovne vojne, pred leti lotil te teme, je začel ob vsem spoštovanju do stroke, zgodovinske in literarno zgodovinske, opažati, da se je ta v vseh letih po smrti Prežihovega Voranca premalo poglobila v pisateljevo vojaško pot, katere poznavanje pa odločilno vpliva na razumevanje romana. Verjetno je k temu botrovala tudi družbenopolitična nenaklonjenost do tem prve svetovne vojne, ki je bila prisotna vse do začetkov osamosvajanja Slovenije. Tako je danes še vedno dosti netočnih tolmačenj o prisotnosti Lovra Kuharja na soški fronti, o enotah, v katerih je služil, še posebej sta netočno opredeljena čas in prostor, v katerih je pisatelj doživljal strahote prve svetovne vojne. Dandanes se v spomin na Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca na soški fronti prirejajo zgodovinsko-literarne ekskurzije po Doberdobu, toda njihovi udeleženci žal ne stopajo po pisateljevih stopinjah, kajti Lovro Kuhar sploh ni bil na Doberdobu in je na soški fronti tudi prebil dosti manj časa, kot se to na splošno misli, kar delno spreminja tudi pogled na avtobiografičnost romana. Toda ob teh besedah velja v isti sapi poudariti, da se vrednost romana s tem prav nič ne zmanjšuje, prav nasprotno. Lovro Kuhar je bil več kot pol leta na južnotirolski fronti, na Asiaški planoti, in je na njej očitno videl in pretrpel veliko hudega, a tega ni nikoli omenil v svojih spominih ali opusu in se tega doslej tudi ni lotila nobena študija. Tudi ni dezertiral k Italijanom na soški fronti, kot izhaja iz romana, marveč se je to zgodilo skoraj eno leto kasneje na južnotirolski fronti. Vsi dosedanji raziskovalci na žalost niso segli po Kuharjevih matičnih vojaških dokumentih, ki so nanje vse predolgo čakali v Vojnem arhivu na Dunaju. Zaradi vseh teh spoznanj je avtor skušal z vso spoštljivostjo in previdnostjo stopiti po pisateljevih stopinjah prve svetovne vojne. Voranc ga je prevzel, užival je v večmesečnem druženju z njim. Toliko bolj, ko je ugotovil, da je bil rojen na isti dan kot on.

Roman Doberdob je močno zavajajoč in kot tak raziskovalca kar hitro spelje na napačna pota, pasti je vsepovsod veliko. Bolj ko je raziskovalec podkovan v zgodovini prve svetovne vojne, prej zaide v napačno smer. Pisatelj seveda ne zavaja namerno, marveč to počne zaradi svoje pisateljske in umetniške ustvarjalnosti, največ pa zato, ker je v to prisiljen. Le kako naj piše epopejo slovenskega vojaka, če je bil v polku obkrožen s samimi Nemci? Ves svoj vojni čas je namreč prebil v graškem 27. pehotnem polku, v povsem nemškem polku, saj je bilo v njem 94 % vojakov nemške narodnosti, ostalih 6 % pa je bilo razdeljenih med druge narodnosti avstro-ogrske monarhije. Svoja vojna doživetja je moral torej s pisateljsko žilico in domišljijo umetniško prilagoditi. Uspelo mu je sijajno! Ustvaril je mojstrovino, osrednji slovenski vojni roman.

Že v prvem poglavju Črna vojska pisatelj zapiše, da so Amona Mohorja premestili iz celovškega 7. pehotnega polka v kazenski bataljon št. 100. Ta bataljon sploh ni obstajal, toda tudi Prežihova omemba 7. pehotnega polka v romanu je že prvi zavajajoči podatek, kajti pisatelj v tem polku ni služil. Že v prvem poglavju nastopita vojaka Belokranjec Štefanič in Bosanec Joso Dautović, najtesnejša soborca Lovra Kuharja, Amuna Mohorja. Ker sta bila kasneje oba obsojena na smrt in ustreljena kot ena od vodij upora slovenskih vojakov v Judenburgu, ker se jima je v tretjem poglavju Lebring pridružil še vodja upora Anton Hafner in ker je ta upor izvedel povsem slovenski ljubljanski 17. pehotni polk, je samo po sebi umevno, da bi temu polku očitno moral pripadati tudi Amun Mohor ali Lovro Kuhar. Poleg tega je zadnje poglavje Judenburg v celoti posvečeno uporu vojakov kranjskega 17. pehotnega polka. Lovro Kuhar v romanu tudi omenja grad nad mestom, in ko se odpravljajo na fronto se poslavljajo od mesta z gradom nad njim, torej od Ljubljane? Toda ni tako. Poslavljali so se od Gradca, kjer je bilo poveljstvo 27. pehotnega polka.

Lovro Kuhar je krenil na bojišče iz Rablja, majhnega rudarskega kraja ob vznožju Zahodnih Julijskih Alp in ni bil nikoli v Karnijskih Alpah. Verjetno je za to zmotno navedbo »kriv« tudi Lovro Kuhar sam, saj v romanu izrecno omenja Karnijske Alpe.

Letošnje leto obeležujemo 130. obletnico rojstva Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. V ta namen je kolektiv Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika pripravil to strokovno predavanje profesorja Vinka Avsenaka, ki je spregovoril na temo Doberdob – po vojnih stopinjah Prežihovega Voranca.

V uvodu je zbrane obiskovalce in prof. Vinka Avsenaka pozdravila in nagovorila bibliotekarka Simona Šuler Pandev iz domoznanskega oddelka Koroške osrednje knjižnice. Številne poslušalce strokovnega predavanja in profesorja Avsenaka je pozdravil tudi direktor knjižnice Aljaž Verhovnik.