Predstavitev četrte knjige Ivana Rusa SPOMIN ŠE ŽIVI v Koroškem medgeneracijskem centru na Ravnah

            V torek, 7. junija, so v Koroškem medgeneracijskem centru na Ravnah izvedli literarno pevski dogodek. Predstavili so že četro knjigo zgodb Pamečana, sicer rojenega »Gutnštanarja«, Ivana Rusa z naslovom SPOMIN ŠE ŽIVI. Prireditev je moderiral Rusov sošolec Mirko Osojnik, pevsko pa so jo popestrile pevke Koroškega medgeneracijskega centra, ki jih vodi Nevenka Lesjak, prav tako Rusova sošolka.

Ivan Rus je že od nekdaj imel posluh za lepo besedo. Že v srednji šoli je večkrat pošiljal svoje zgodbice na natečaje in bil včasih zanje tudi nagrajen. Naravnost oboževal pa je bukovnika Blaža Mavrela, našega ljudskega pesnika z visoke Strojne. Tudi z Ivanom in njegovimi kolegi iz literarne sekcije slovenjegraškega upokojenskega društva se je dogodilo nekaj takega, ko so začutili potrebo, da izlijejo na papir vse tisto, kar jih tišči v duši. Ivan si seveda nikoli ni domišljal, da bi lahko postal »znan pisatelj« saj vemo, da o takem poslanstvu v veliki meri odločajo vnaprej pridobljene kvalitete: dovzetnost za doživetje motiva ter nadarjenost za izvirnost in moč tega notranjega doživetja. Tedaj šele je na vrsti trdo delo, da se bi lahko doživetje motiva izkristaliziralo v primerno obliko in ustrezno vsebino. Po že treh izdanih knjigah (Jesen spomladi – 2006; Vino ni kri – 2008; Spomin živi – 2011), ki jih je izdal v samozaložbi, pa smo že vedeli, da gre pisanje Ivanu kar dobro od rok. Za drugo in tretjo knjigo mu je napisala uvoda njegova profesorica iz srednje poklicne šole in pozneje ena najbolj znanih slovenskih jezikoslovk in raziskovalk slovenskih narečij dr. Zinka Zorko (1936–2019). Pohvalila ga je, da je dober pripovednik, da obvlada trdno jezikovno zgradbo z dvostavčnimi povedmi in pogostimi vrivki v premem govoru, kaže pa tudi nekatere odlike pesniškega jezika. Osojnik je povedal, da je Ivan »pesniško močan« predvsem pri občutenih opisih narave, ki mu je že od zgodnje mladosti pri srcu, to pa se pozna tudi pri oblikovanju teh motivov. V svojih spominih tudi ne more pozabiti rodnega kraja Raven na Koroškem, železarne, kjer je bil zaposlen celih pet let, Mežiške doline, kamor še vedno zelo rad zahaja, koroških planinskih vršacev Uršlje gore, Pece in Raduhe in svojih Pameč, kjer se je ustalil s  sinovoma, hčerko in vnuki.

Ivanovi literarni izdelki so kratke zgodbe. Tu in tam se pritihotapi vmes tudi kak doživet potopis z njegovo osebno izkušnjo (Triglav, Slavnik). V kratki zgodbi Franci še vedno hudo pogreša svojega prezgodaj umrlega brata, v zgodbi Dogodivščine vnuka Gašperja pa je navdušen nad vnukovimi bistrimi potegavščinami. V veliki večini so njegove zgodbe žalostne in grenke, kakor je bilo v njegovi mladosti velikokrat bridko in neusmiljeno življenje samo. Tudi hudomušne in poučno šegave zgodbe so vmes, le da je takih bolj malo in se hitro prevesijo v tragičen sklep. Ivan je dober opazovalec življenja okoli sebe, njegov prijazni pogled na svet pa premore tudi veliko hvaležnosti in ljubezni do ljudi, predvsem do domačih. Tiste krajše in najbolj dodelane zgodbe pa so že lepe in presunljive črtice.

V dveh zgodbah se avtor sprehodi tudi v nam že zelo oddaljene čase okoli leta 1944 in v obdobje tik po koncu druge svetovne vojne, ko so po naši dolini poganjali ljudem strah v kosti udbovci, njim sumljive prebivalce pa ustrahovali partizani (Vrv, Revolver). V nekaterih zgodbah se domiselno prepletata tragično in satirično občutje življenja (Vest, Kvartanje).  

Premišljeno dodelane notranje zgradbe Rusova zbirka zgodb nima, saj avtorja v teh pripovedih ne zanimata toliko ne skupna vsebinska niti kronološka plat zgodb. Ivan Rus preprosto uživa v svojem pisanju. Uživa, ko ne glede na časovni razpon in tematsko noto dogajanja niza zgodbe, ki jih je slišal ali doživel sam, bodisi v svojem otroštvu, bodisi v najlepših moških letih ali pa tedaj, ko so se mu lasje že posrebrili. Tudi v tej zbirki so njegove zgodbe različne, tako po tematiki pa tudi po dolžini. Spet pa jih odlikujejo vse dobre lastnosti, ki jim je avtor zvest, odkar je zastavil pero. Tudi tokrat se poglobi v jedro problema in ga obdela po svoje. Četudi tematika za druge morda ni videti kaj posebnega, zanj je in pri tem ostane. Ker ima rad te male koroške ljudi, z njimi v svojih pripovedih sočustvuje. Iz večine objavljenih zgodb pa veje tudi zato velika avtorjeva osebna prizadetost.

V opisih narave pa je Ivan odličen. Od mestnega in vaškega vrveža se njegova misel spočije v razcvetenem sadovnjaku, ko posluša brenčanje marljivih čebel. Hrepeni po preprosti sreči, kakršne si želi tudi njegov junak v zgodbi Moraš imeti voljo: »Peter si je vse življenje želel sreče, preproste sreče, ki ogreva srce in za katero ni potreben ne denar ne družbeni položaj; sreče, ki jo nosiš s seboj kakor svoje srce in te nikoli povsem ne zapusti.«

Rusove zgodbe govorijo o preprostem življenju navadnih ljudi, ki jih bodisi pozna bodisi je slišal zanje iz pripovedi očeta, matere in drugih sorodnikov. Vsi junaki njegovih zgodb pa imajo svoje križe in težave, ki jih usodno zaznamujejo. Tako te zgodbe sestavljajo pisan mozaik usod, ki jih v trdno celoto povezuje prav avtorjeva velika osebna prizadetost.

Zbrane je pozdravil tudi župan naše občine dr. Tomaž Rožen. Štiri Rusove zgodbe iz zbirke SPOMIN ŠE ŽIVI so predstavile članice literarne čajanke pri našem centru Ivana Prislan, Danica Šušteršič, Silva Forjan in Marta Merkač. Spontana literarno-pevska prireditev je bila več kot uspešna.