Slavnostni govor pri Malgajevem spomeniku - Alja Stražišnik in Hana Gorenšek

Slavnostni govornici, dijakinji ravenske gimnazije, Alja Stražišnik in Hana Gorenšek sta se na prireditvi pri Malgajevem spomeniku dotaknili življenja Franja Malgaja kot tudi trenutnih razmer.

Spoštovani!

Minevajo 103 leta, ko je na tem delu slovenske domovine bil svoj zadnji boj Franjo Malgaj, častnik generala Rudolfa Maistra, borec za severno mejo. Bil  je prvi slovenski častnik, ki je s svojo enoto prostovoljno prišel na Koroško, da bi koroške Slovence priključili matični domovini. Njegova zasluga je, da je Mežiška dolina pripadla Jugoslaviji oz. matični domovini Sloveniji.

Franc oz. Franjo se je kot deseti otrok pri Malgajevih rodil 20. novembra 1894 očetu Juriju, železničarskemu delavcu, in materi Neži, rojeni Črepinšek. Družina je živela na naslovu Hruševec, tam se je po domače reklo “za Dolam”.

Franjo se je leta 1907 po končani ljudski šoli v Šentjurju, ki danes nosi ime po njem, vpisal na nižjo gimnazijo v Celju. To je v njegovem življenju pomenilo velik preobrat in vstop v povsem drugačno okolje, kot ga je poznal od prej. S podeželja je prišel v mesto, v katerem nemška politična večina ni zamudila nobene priložnosti, da ne bi poskusila zagreniti življenja Slovencem.

Malgaj je postal član dijaškega društva Kondor in je sodeloval pri dijaškem listu Savinja, bil je tudi član dijaško-študentskega gibanja Preporod in naprednega gibanja Sokol. Postal je navdušen Jugoslovan.

Šolanje je nadaljeval v Kranju, kamor se je po mnenju Frana Roša prepisal, ker se “na docela nemški višji gimnaziji v Celju odporni Malgaj ni hotel dobro znajti.” Na nemški celjski višji gimnaziji je bila prepovedana naklonjenost slovenstvu in slovanstvu. Kot aktiven domoljub se zato v takšnem okolju ni dobro počutil. Tudi slovenski profesorji so večkrat mirili svoje dijake, naj ne kažejo svojega prepričanja na tak način, da bi si z izzivalnimi nastopi za zmerom zaprli vrata v prihodnost. Ni čudno, da je Malgaj izkoristil prvo priložnost za odhod na drugo šolo.

3. februarja 1914 je v pismu napisal, da je zbolel na pljučih in da oster gorenjski zrak ni vplival dobro nanj, zato se je želel vpisati na goriško gimnazijo, na katero pa ni bil sprejet. Tako se je vpisal na gimnazijo v Pazinu, v današnji hrvaški Istri, kjer je še istega leta uspešno končal šolanje.

To leto pa je predstavljajo tudi velik mejnik za ves svet. Avstro-Ogrska je namreč napovedala vojno Kraljevini Srbiji in carski Rusiji, kar je pomenilo začetek prve svetovne vojne. Malgaj je bil takrat star 20 let. Tri mesece po začetku vojne so ga vpoklicali v 87. pehotni polk iz Celja, sodeloval je na soški fronti in se posebej izkazal na tirolskem bojišču, za kar je prejel zlato priznanje za pogum.

Ko so se v Celju veselili dneva svobode, ob razpadu Avstro-Ogrske, je Malgaj zbral prostovoljce, doma večinoma iz Celja in okolice – Šentjurja, Teharij in Savinjske doline ter z njimi 6. novembra 1918 odšel na Koroško. S svojimi vojaki je osvobodil kraje v Mežiški dolini. V soglasju z generalom Maistrom je v usklajeni akciji 23. novembra prodrl v Labot in osvobodil tudi Velikovec.

Konec aprila 1919  so slovenske čete krenile v popolnoma zgrešeno in politično vodeno ofenzivo na Koroškem, kar je vodilo v katastrofo. Franjo Malgaj je s svojo skromno četo bil odločen zaustaviti precej številčnejše sovražne čete.

Žal je usoda hotela drugače. Lahko bi celo rekli da se je z naravnost tragično ironijo »poigrala« z velikim slovenskim junakom. Franjo je namreč izredno oboževal slovensko narodno pesem »Ena drevca mi je zrasla«. 6. maja 1919 je, hoteč čim bolje videti sovražne premike, splezal na drevo pri Tolstem Vrhu. Potem ko si je položaj dodobra ogledal, je želel splezati nazaj na trdna tla. Ob tem se mu je po nesreči zataknila veja ob ročno bombo, ki mu je visela za pasom in je eksplodirala.

Nadporočnik Franjo Malgaj je tako našel »svojo drevco« v sveti slovenski zemlji, za katero se je junaško boril in kateri je podaril svoje življenje star komaj 25 let.

General Maister mu je v posvetilo na spomenik zapisal:

O jaz ne spim, le čakam čas

in čakam vas,

da gremo skupaj čez Št. Vid

med brate našo Zilo pit.

Malgajevo življenje, njegovo junaštvo, ljubezen do lastne zemlje in domovine, se dotakne tudi nas mladih, še posebno v teh kriznih časih, ko v Evropi ponovno ni miru. Bili smo prepričani, da smo se iz zgodovine 1. in 2. svetovne vojne kaj naučili.

Velikokrat se namreč sploh ne zavedamo vrednosti miru, saj nam ta k sreči še ni bil odvzet. Vsakršna grožnja, ki potencialno predstavlja motenje našega miru, nam vzbuja občutke strahu in groze. Zaradi trenutnega dogajanja v Ukrajini se tako počutimo pretresene in tesnobne in ne znamo si predstavljati, kako se počutijo tisti ljudje, ki jih je vojna neposredno prizadela. Menimo, da je najpomembnejše, da ostanemo solidarni in pomagamo drug drugemu. S tem moramo krepiti upanje in prepričanje, da se vsaka vojna enkrat konča in da bo enkrat končno zavladal mir po vsem svetu.