18. februarja obujamo spomine na Prežihovega Voranca
Spomin na pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca je na Koroškem močno prisoten tako skozi njegova dela kot tudi preko spominskega muzeja in tradicionalnih dogodkov, vezanih na našega velikega pripovednika.
Na 18. februar smo ob obletnici njegove smrti poiskali prav poseben, prvoosebni spomin nanj, ki je vedno »vreden zlata«.
Za spomine smo prosili Vorančevo vnukinjo, Alenko Gosar.
Vnukinja Alenka Gosar:
»Prežihov Voranc je zagotovo s svojimi številnimi deli velik slovenski književnik, saj so njegova literarna dela prevedena in izdana tudi v širšem svetu. Kot njegova vnukinja lahko povem, da dedija nisem poznala, rodila sem se pet let po njegovi smrti. Naša družina, moja pokojna mama in njegova hčerka Mojca smo bili za vedno povezani s prelepo pokrajino Koroško in se radi vračali iz Ljubljane, kjer smo imeli stalni dom, na Prežihovino.
Tja, kjer je bil čudovit pogled na mogočno Goro, "Urška gora" smo ji rekli doma. Komaj smo čakali konec tedna, ko je oče zaključil službo in smo že drveli na Koroško k naši "bici" ki je živela po smrti svojega moža Voranca na Prežihovini. Kot otrok imam prelepe spomine našega snidenja z bico, ki se nas je vedno neizmerno razveselila. Veliko se je dogajalo pri hiši, prav zaradi številnih obiskov, ki so prihajali obiskovalci, ki so izredno radi pogledali muzej, ki je bil urejen v pritličju hiše in kjer so bila zbrana njegova dela. Naša bica je z veseljem vsem obiskovalcem tudi veliko povedala v svojem koroškem narečju, predvsem o času ki ga je preživela s svojim možem Vorancem. Mama mi ni veliko pripovedovala o svojem očetu, saj niso živeli skupaj, bila je borba na tujih tleh in življenje v ilegali. Je pa bilo v naši hiši v Domžalah, kjer je bivala zadnjih 5 let tudi bica v oskrbi mame, veliko obiskovalcev, književnikov in prav tu sem rada spremljala pogovore in marsikaj izvedela o njem. Zaznamovala nas je njegova skromnost, njegova literarna dela, njegova zavedna revolucionarna dejavnost, njegova strast s koroško zemljo, ljudmi in kraji, borba za male ljudi.
Spomin in hkrati spoštovanje do dedija (Voranca) smo vsi njegovi bližnji in daljni sorodniki nosili v srcu. Čeprav jaz in moja družina nismo živeli na Koroškem, smo bili s Koroško povezani bolj kot z domom v Ljubljani. Tudi sama nosim v sebi prelepe spomine vse od ranih otroških let naprej. Moja starša, mama in oče, sta pokopana v Kotljah, saj je bila to mamina večna želja, da se vrne v svoj domači kraj, tja, kjer omamno dehtijo solzice, kjer Gora daje zavetje in kjer so doma kleni ljudje.«
Prežihov Voranc se je v svojem življenju in delu vseskozi zavzemal za pravice socialno šibkih, ponižanih slojev družbe. Za sanje o pravičnejšem svetu je tvegal svoje življenje.
Dokler bo živ spomin in njegova dela, bo med nami neizbrisna sled vsega tega, kar se je zgrnilo v njegovi podobi in za kar mu moramo biti hvaležni.
Poiščimo te dni kakšno njegovo delo ali se o njem pogovarjajmo s svojimi najbližjimi.
Vnukinji, spoštovani Alenki Gosar, se iskreno zahvaljujemo za sodelovanje.