Je-klena volja

Mežiška dolina že stoletja slovi po metalurškem znanju in kakovostnem jeklu. Letošnje leto smo začeli z  načrti praznovanja 400 letnice jeklarstva,  gospodarske panoge, ki še vedno daje kruh številnim generacijam. V sodelovanju s  podjetjem Sij Metal Ravne, najpomembnejšim naslednikom te metalurške tradicije v koroški regiji, in pod vodstvom Občine Ravne na Koroškem smo pripravili program številnih zanimivih dogodkov in prireditev. Podjetje Slovenska industrija jekla SIJ Group je v preteklem letu skupaj z nekaterimi drugimi slovenskimi jeklarskimi in kovinsko predelovalnimi podjetji podprlo razstavo Ko zapoje kovina, Tisočletja metalurgije na Slovenskem, ki sta jo ob praznovanju 100 – letnice Univerze v Ljubljani pripravila Naravoslovnotehniška fakulteta in Narodni muzej Slovenije. Gradivo so prispevali tudi slovenski muzeji povezani v Slovensko pot kulture železa. Razstavo so slovesno odprli na začetku decembra, v maju pa naj bi njen del predstavili tudi v muzeju na Ravnah na Koroškem.

Takrat, v prazničnem decembru, so iz kitajskega Vuhana k nam prihajale vesti o hitrem širjenju virusa in obolelosti množice ljudi. Zdelo se je, da je to tako daleč in, da nas ne more doseči. A, ko smo praznovali mednarodni dan žena, je bil virus covid 19 na pragu naših domov. Hitrost zbolevanja je v nekaj dneh sprožila ukrepe, ki nam spreminjajo naše navade, naše življenje. Spreminjajo tudi način praznovanja častitljivega jubileja v Mežiški dolini, spreminjajo naše jekleno leto! A jeklena volja ostaja!

Ostani doma! Delo od doma! Dan dobiva drugačen ritem! Prve dni ta ritem moti spremljanje informacij o širjenju in posledicah zbolelosti s covid 19. A, saj, življenje se ni ustavilo, samo upočasnilo se je. Nekaterim! Mnogi ga živijo še hitreje! Moje misli so pogosto pri vseh tistih, ki opravljajo odgovorno delo (po)skrbeti za druge, za varnost, zdravje, za eksistenčne potrebe, za hrano, elektriko, ….Mislim na zdravnike in zdravnice, medicinske sestre, reševalce, gasilce, člane civilne zaščite, osebje v domovih za starejše, trgovke in trgovce, peke, komunalne delavce, delavce in delavke v proizvodnji, novinarje in novinarke, policiste in policistke, vojake in vojakinje, pridelovalce hrane, … tudi na politike, vodje lokalnih skupnosti in Republike Slovenije, člane vlade RS, ministre in ministrice, ki sprejemajo pomembne in težke odločitve… Seznam teh ljudi je še veliko daljši! Mi preko TV ekrana in drugih medijev spremljamo poročanje o dogajanju, o sprejetih ukrepih doma in po svetu. Informacije razkrivajo kompleksnost našega življenja na lokalni in globalni ravni, kažejo ogroženost zdravja na planetu zemlja. Virus ne izbira in ne prizanaša nikomur! Zato spoštovanje in hvaležnost vsem, ki ste še dodatno izpostavljeni naporom, nevarnosti okužbe in opravljate neprecenljivo delo! (Je)Kleni ljudje dajete upanje!

Moje misli so pri mojih ljubih domačih, dragih sorodnikih, prijateljih. Skrbi me za njihovo zdravje, a verjamem v njihovo odgovorno ravnanje do sebe in drugih. Nekateri imamo srečo, da smo lahko na deželi, nekoliko vstran od množice ljudi in večje nevarnosti okužbe. Osamitev in umik v naravo zaradi odgovornosti do najbližjih postaja drugačen izziv. Lahko smo v naravi, na travniku, v gozdu, na soncu… Zemlja v vrtu mi daje priložnost, da jo pripravim za novo setev,  da posejem in zasadim zelenjavo zase, svoje bližnje, prijatelje, … Če bo potrebno! Pa tudi koristi, da se misli odpočijejo od te kuge 21. stoletja.

Medsebojna pomoč, vrednota, ki že tisočletja pomaga posamezniku in skupnosti preživeti, ohranjati vezi in dobro počutje tokrat (pri)dobiva na pomenu in daje občutek povezanosti in ne samosti. Sistem našega delovanja se je v hipu spremenil in z njim načini zagotavljanja naše eksistence. Vlada in številni strokovnjaki so v zadnjih dneh v sodelovanju in medsebojni pomoči iskali rešitve za vse nas, predvsem pa za eksistenco najbolj ranljivih in najbolj ogroženih ljudi. Opora tem so tudi številni prostovoljci, ki nesebično in pogumno delijo svojo (po)moč in dobroto, (po)tolažijo zaskrbljene, …

Moje misli so pri jubilejnem letu jeklarstva v Mežiški dolini, pri kulturni dediščini in njenih ustvarjalcih. Pri različnih posameznikih, ki so v svojem življenju ustvarili majhne ali velike dosežke, gradili domove in podjetja, izumljali nove naprave, raziskovali, … V Črni na Koroškem so začeli z fužinami in pozneje izdelovali žeblje, v Mežici so vlekli žico, na Prevaljah so prvi v monarhiji valjali tračnice, na Ravnah na Koroškem še danes izdelujejo najboljša jekla na svetu. Veliko fužinarjev, železarjev, jeklarjev in sploh  »fabriških« delavcev je z znanjem in izkušnjami  vsak dan topilo, ulivalo, valjalo, kovalo, toplotno in mehansko obdelovalo železo in ga spreminjalo v jeklo. Iz te žlahte zlitine železa in ogljika so izdelali najrazličnejša orodja: žico, žeblje, srpe, motike, tračnice, kolesa, svedre in vrtalna kladiva, nože za vse vrste industrije, sidra, stiskalnice, … 

Zgodba o jeklarstvu je zgodba o življenju (je)klenih ljudi, o delavcih in delavkah, metalurgih in metalurginjah, strokovnjakinjah in strokovnjakih različnih strok, lastnikih podjetij, izumiteljih, inovatorjih, ... Pripovedovali jo bomo in praznovali ta častitljivi jubilej 400 letnice jeklarstva malo drugače, kot smo načrtovali in vam pošiljali v branje zanimive drobce iz ustvarjalnosti fabriških delavcev. Da se bodo naše in vaše misli za hip oddaljile od skrbi! Ostanite doma! Bodite z nami! Vsem želim veliko zdravja in (je)klene volje! 

Dr. Karla Oder

Foto: Tomo Jeseničnik