150 pohodnikov se je podalo Čez goro k očetu
Letošnje leto obeležujemo 130. obletnico rojstva pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca, ki so se ga spomnili tudi pohodnice in pohodniki, ki so se v soboto, 16. decembra 2023, podali na 31. pohod Čez goro k očetu.
Mrzla decembrska noč leta 1932. Skozi temno noč božičnega večera se med gorskima gmotama Olševe in Pece v sneg odeti in neposeljeni pokrajini opotekajo tri drobne postave. Mati s hčerkama se v okrilju teme trudi prebiti iz Slovenije na avstrijsko Koroško v Železno Kaplo.
Z nadčloveškimi napori ju mati bolj vleče kot nese s seboj. Štirinajst ur traja trpljenje in na preizkušnji je ženska in otroška moč in vse to v želji, da bi se končno po dveh letih srečali z možem in očetom. Zaman. Le nekaj trenutkov pred prihodom ga policija aretira in srečanja ni.
Prežihov Voranc je v spomin na ta resnični in v srce segajoči dogodek napisal potopis Gosposvetsko polje, njegov najznačilnejši odlomek pa je izšel kot črtica ''Čez goro k očetu''. V njem je opisal vso tragiko dogodka.
Planinsko društvo (PD) Ravne na Koroškem neguje spomin na pisatelja in njegovo zgodbo, ki so jo doživele žena Marija in hčerki Vida in Mojca, zato njemu v spomin na ta dogodek zadnjo soboto pred Božičem organizira pohode Čez goro k očetu. Zdaj le-ti že nekaj let potekajo izmenično podnevi in ponoči. Lanskega jubilejnega tridesetega nočnega pohoda se je udeležilo sto petdeset pohodnikov, prav toliko kot tudi letos. V veliki večini so bili s Koroške. So pa že več let prisotni tudi pohodniki Planinskega društva Matica Murska Sobota, Ptuja, Mežiške, Mislinjske in Dravske doline, pridružijo se jim tudi pohodniki iz Avstrije.
Skupaj je okoli od štiri do pet ur hoje, tempo in pogoji pa so bili precej zahtevni, precej odvisni od nočnega ali dnevnega pohoda in od tega, kakšna je zima. Vse do Kumra so hodili po poti skoraj brez snega, od tam naprej pa ga je bilo pod koleni, je povedal eden od petih vodnikov PD Ravne Alojz Pristavnik. Dan je bil lep, sončen in poln resnično lepih razgledov. Hodili so v strnjeni koloni, ki jo je vodil vodnik Viljem Kotnik in ostali vodniki PD Ravne na Koroškem (Veronika Kotnik, Ivan Cigale in Jože Apat). Za vsak avtobus pohodnikov (3 avtobusi so bili na poti) je predvidenih po pet planinskih vodnikov.
Nočni pohod poteka iz Koprivne proti Železni Kapli, dnevni pa v obratni smeri. Avtobusi so letošnje pohodnike pripeljali do Železne Kaple v Avstriji, nato pa do kmetije Raztočnik, od koder so se peš odpravili do Čemerja, mimo cerkvice na Lužah, daljši postanek pa so imeli na planinski postojanki Kumer. Od tam so se nato spustili v Koprivno do kmeta Lipolda, kjer so jih pričakali avtobusi in odpeljali do Črne na Koroškem, kjer so jim pripravili sprejem s prijetnim druženjem in kulturnim programom ob novoletnih stojnicah.
Lovro Kuhar - Prežihov Voranc je dogodek opisal v svojem potopisu Gosposvetsko polje. Črtica z naslovom Čez goro k očetu je bila sprva del tega potopisa, kasneje pa je zaradi velikega zanimanja javnosti izšla tudi kot samostojna zgodba. Zgodba, ki nam jo napisal naš Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, je zgodba, ki jo poznamo iz knjige, je zgodba o neizmerni ljubezni in je skoraj nečloveška, polna muk in neizprosne želje po srečanju moža, hčerk in očeta. Z nadčloveškimi napori mati bolj vleče in nosi hčeri Vido in Mojco za seboj. Po 14 urah gazenja v visokem snegu, po skoraj treh letih hrepenenja po srečanju in objemu družine pa žal do srečanja ni prišlo. Ko so končno prispele in naj bi se srečale z možem in očetom, je avstrijska policija Voranca le nekaj minut prej aretirala v gostilni, kjer jih je nestrpno čakal.
Naj tradicija in spomin, ki je podedovana iz Prežihovih časov, živi naprej, naj se tako ohranja spomin na Voranca na Kuharjev rod, dodajam njegova pranečakinja Ivanova (Anzanova) vnukinja Danica Hudrap, ki poznam zgodbo iz pripovedovanja tete Mojce, ki pravi, da so ostale pri sorodnikih, saj Kuharjev rod prihaja iz avstrijskega Koroškega in čez nekaj časa jim je uspel obisk v zaporu. Teta Mojca se je vedno spomnila najbolj tega, kako je stegnila roke proti očetu, ki jo je dvignil v naročje in poljubil na lica.
Prežihovih 130 let naj živi v vseh nas. Prežihovi junaki so aktualni še današnji čas. Tu so njegovi Ajta, Nace, Potolčeni Kramoh, Kumrovi, Levi devžej, … vsi ti ubogi, mali, brezpravni a ponosni junaki njegovih pretresljivih, do srca segajočih zgodb.