Proslava pri Lobasu v spomin na 80. obletnico smrti Poldeta Eberla – Jamskega

Krajevna organizacija ZB Kotlje vsako leto organizira  spominski svečanosti v mesecu juniju na domačiji Lubas v Podkraju in s tem obuja spomin na Poldeta Eberla Jamskega, partizana iz Zasavja in prvega sekretarja KP za Koroško, ki je tamkaj umrl pred 80 leti (7. novembra 1943). Organizatorji so na prireditev povabili tudi več kulturnikov, ki so popestrili svečanost.

Na prizorišču prireditve so najprej prišli praporščaki. Sledil je pozdrav moderatorke Eme Peruš,  ki je bil namenjen prihodu praporščakov, dobrodošlico je izrekla gostiteljem Lobasovim - družini Kotnik. Še posebej  Beno Kotniku, partizanu, udeležencu NOB, častnemu članu Krajevnega odbora Združenja borcev Kotlje.

Posebej v čast je bila zbranim prisotnost Emila Eberla, sina Poldeta Eberla in Gregorja Eberla, pravnuka Poldeta Eberla z družino. Prisotni so bili Stanislav Ovnič, predsednik Pokrajinskega sveta Združenja borcev Mežiške doline in predsednika Krajevnega odbora ZB Leše, Maks Večko, predsednik KO ZB Ravne in častni občan občine Ravne, Mirko  Rozman, predsednik KO ZB Prevalje, Vanja Gregor, predsednica KO ZB Mežica, Zdravko Moličnik, podpredsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Mežiška dolina in Mojca Koletnik, podpredsednica Zveze koroških partizanov iz Pliberka.

V uvodni je zbrane nagovoril predsednik KO ZB Kotlje Ivan Krebs.

Kulturni program so popestrili člani Harmonikarskega orkestra Kulturnega društva Prežihov Voranc pod vodstvom Alena Rožeja ter glasbenica Sara Vastl.

Častni govornik je bil Janez Kotnik. Zbrani so prisluhnili tudi njegovemu dedku Benu Kotniku.

''Vojna zdaj divja prav blizu nas. Najbrž si nihče ne more predstavljati, kako bi bilo, če bi morali bežati, se skrivati, pokopavati najdražje, stradati, ne imeti dostopa do informacij, do zdravniške oskrbe. Kako bi bilo, če ne bi smeli govoriti v svojem jeziku. -- Zato imajo taka srečevanja in spominjanja smisel – ohranjati in vztrajati pri vrednotah, ki so bile temeljne v NOV, vrednote partizanov in vseh, ki so se kakorkoli borili proti okupatorju: tovarištvo, solidarnost, sočutje, ljubezen do maternega jezika, do domovine, enotnost, humanost, spoštovanje načel svobode in tolerance. Ni nam več treba, na srečo, skrbeti za ranjence, lahko in moramo pa poskrbeti za tiste, ki so najbolj ranljivi v naši družbi – ostareli, bolni, onemogli, osamljeni, brez privilegijev. Kajti le tista družba, ki poskrbi za najšibkejše v svoji sredini, -- je močna družba, je najmočnejša skupnost,'' so bile besede moderatorke Eme Peruš ob zaključku.

Zahvala in povabilo na pogostitev ter nastop harmonikarjev

Hvala vsem vam, ki ste danes prišli, hvala gostom in velika zahvala vsem nastopajočim in praporščakom. Še enkrat hvala tudi vsem Lobasovim.

Delegacija v sestavi Beno Kotnik in Emil Eberl  ter Janez Kotnik, Gregor Eberl in Zdravko Moličnik je odšla do odšla do spomenika Poldetu Eberlu in položila venec.

Nekaj Informacij o Eberlu

Letos mineva 80 let, odkar je tu, v gozdu nad nami, ugasnilo življenje Poldeta Eberla – Jamskega. Rojen je bil leta 1899, družina se je čez nekaj let ustalila v Zagorju, kjer se je, tako kot oče, zaposlil kot rudar. Poročil se je z Marijo Rus, s katero sta dobila tri sinove, eden od njih je še kot otrok umrl.

V rudniku je Polde po nekaj letih doživel težko nesrečo, zato je odtlej delal zunaj in prevažal jamske vozičke. Oblastem je bil trn v peti; bil je zelo bister, veliko je študiral napredno delavsko literaturo ter se aktivno udeleževal sestankov, shodov in štrajkov. (Letos mineva 100 let od največjega štrajka rudarjev v Zasavju, leta 1923. 10 tisoč delavcev je stavkalo za boljše plače in življenjske pogoje. Nad njimi se je oblast brutalno znesla. Do naslednjega štrajka je minilo naslednjih deset let.) Kmalu po začetku vojne se je poleti 1941 moral umakniti v ilegalo, ženo in najstarejšega sina pa so Nemci aretirali. Sina so poslali v taborišče Mauthausen, od koder se ni več vrnil.

Polde se je spomladi 1942 z zlomljeno nogo skrival v naravni votlini Kuklja v zasavskih hribih. Kuklja je bila pomembna partizanska javka in sedež političnih delavcev litijskega okrožja. Domačini, ki so skrbeli zanj, so mu nadeli ilegalno ime Jamski. Od tod njegovo ime Polde Eberl – Jamski.

Leta 1943 so ga s skupino partizanov – političnih delavcev - poslali na Koroško, da pospešijo narodno-osvobodilni odpor. Dotedanje Koroško okrožje se je reorganiziralo v dve: v Podjunsko okrožje, kjer je postal sekretar Karel Prušnik Gašper in v Mežiško, kjer je sekretar postal Polde Eberl.

Tukaj bom povzela pripovedovanje Lobasove domače hčere, aktivistke Lojzke Pavlin -Cvetke, ki je daljšo zgodbo o njegovem prihodu na Koroško in smrti zapisala leta 1983 v Hotuljskem taboru – zborniku ob 40. obletnici prihoda partizanov v Kotlje.

Na velikonočno soboto so se pri Lobasu oglasili partizani pod vodstvom Pavleta Žaucerja Matjaža. Eberl je imel ob polnoči svoj slavnostni govor o vstajenju slovenskega naroda. Nastopil je tako zavzeto, z žarom in navdušenjem, da so bili vsi prepričani, da mora biti duhovnik, ker zna tako prepričljivo govoriti.

Pri njegovem političnem delu na terenu ga je vedno spremljal domačin Slemnik Avgust – Grega. --Polde se je rad zadrževal tudi pri Lubasovi bajti – pri Rožiju, kjer je bil pri hiši čebelnjak in dosti medu. Govorilo se je, da je bolan na srcu in med uživa kot zdravilo, vendar svojih težav ni nikdar razkrival. Kot prvi sekretar Komunistične partije Slovenije za Mežiško okrožje je obiskoval vse domačije pod Uršljo, Peco in Smrekovcem. Udeležil se je tudi hotuljskega tabora na zadnjo oktobrsko nedeljo, na katerem je imel odmeven govor.

Novembra 1943 so Nemci pripravljali veliko hajko. Eberl se je oglasil pri Lobasu in poprosil, da bi mu domači fantje naredili zasilni bunker v bližini domačije. Izkopali so ga v bližnjem hribu, vendar ga še niso utegnili dovolj zamaskirati. Vanj so nanosili slamo in odeje in tisti večer iz gole radovednosti celo prespali v njem. Naslednji dan naj bi se v njem utaborila Polde in Grega. Tisto popoldne sta bila že skoraj tam, vendar so Nemci bunker že odkrili, zmetali vanj nekaj bomb, ter začeli streljati na oba partizana, ki sta se začela umikati ob potoku navzgor v smeri kmeta Večka. Za njima se je slišalo vpitje in ukaz, da ju morajo ujeti živa. Grega je tekel spredaj in šele pri Podhovniku ugotovil, da Eberla ni za njim. Nemci ju niso ujeli, besni so pretaknili in izropali celo Lobasovo domačijo ter nadaljevali hajko proti Uršlji gori.

Naslednji dan je Grega našel Poldeta mrtvega ob potoku v gostem grmovju. Ni imel ran, bil je mrtev, sklonjen k tlom.

Oče Beno Lobas, hčerka Lojzka in Kančev Jaka so ga tam pokopali, grob lepo zravnali in zakrili vse sledi. Lobas je v bližnjo smreko z nožem vrezal križ, v bukev pa peterokrako zvezdo.

Po osvoboditvi je vdova Marija Eberl dala svojega moža prekopati v domači kraj Zagorje, kjer zdaj počiva v svojih »revirjih«, ki jih je kot rudar tako ljubil.

Okrajni odbor Zveze borcev Ravne na Koroškem je leta 1957 postavil spominsko obeležje, ki nam odtlej priča o usodi partizana in revolucionarja Poldeta Eberla. Najmlajši sin Emil je zgodbo o  očetu predstavil tudi v knjigi z naslovom Jamski.