Modrovanje pod lipo: Ta hiša je moja, pa vendar moja ni

"Ta hiša je moja, pa vendar moja ni,

tisti, ki za meno pride, jo tudi zapusti,

ta tretjega bodo odnesli iz hiše te.

Prijatelj odgovori, čigava hiša je."

Ambasadorka vseživljenjskega učenja Ljudske univerze Ravne na Koroškem, mag. Irena Oder, se je z dr. Lučko Kajfež Bogataj in dr. Živo Deu na dogodku Modrovanje pod lipo: Ta hiša je moja, a vendar moja ni pogovarjala o varovanju okolja, naravne in kulturne dediščine, vzdržni gradnji in arhitekturi.

Med pogovorom smo v Kuharjevi dvorani Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika med drugimi izvedeli in spoznali:

-      kam je skromnost umeščena kot družbena vrednota,

-      kateri so trenutno največji izzivi pri zagotavljanju hrane za vse prebivalce sveta,

-      ali lahko spodbudimo prehod v nizkoogljično gospodarstvo, ne da bi spremenili koncept gospodarske rasti,

-      kateri so najbolj okolju prijazni načini potovanja in kakšne spremembe bi morali narediti pri potovalnih navadah,

-      prednosti in slabosti Koroške z vidika rabe tal, kmetijstva in poselitve,

-      kaj je zares »vzdržna« gradnja,

-      ali je energetska sanacija stavb okoljsko sprejemljiva,

-      so sončne elektrarne na strehah vedno prava izbira,

-      kakšen je ogljični odtis pasivnih hiš,

-      kdaj je staro hišo smiselno obnavljati.

Za konec nam je dr. Živa Deu prebrala odlomek iz Prežihovega potopisa Od Kotelj do Belih vod, ki govori o arhitekturnih »spodrsljajih« koroškega podeželja in je danes še aktualnejši kot v času zapisa: »Nedaleč od cerkve stoji Virtičeva bajta, starodavna krčma ob tej samotni poti na zeleni planinski jasi. Kakor Križmanova bajta tam pod Uršljo goro, tako in še bolj je ta bajta zavita v romantično preteklost skrivnostnih storij in prigodb z romarji, kramarji in popotniki. Pri Virtičevi bajti še dandanes bog roko ven moli, čeprav ne iz tiste nekdanje lepe, široke in nizke lesene stavbe s podzidano kletjo, ki je tako harmonično spadala v planinsko okolje, temveč iz nove, visoko našopirjene, zidane spake z visokimi okni kulturnega, modernega izgleda, ki spada sem kakor govno v smetano. Kljub dobri postrežbi se človek čisto nič ne počuti domačega, temveč se mu zdi vse hladno in tuje; zato jo zelo hitro pobriše iz tega sicer tako prijaznega in ljubega kraja ter jo mahne okrog Tolstega vrha proti romarskemu cilju.« (Prežihov Voranc, Od Kotelj do Belih vod)

Po dogodku v Kuharjevi dvorani smo bili pred Grajsko časopisno kavarno Eleonora pod magnolijo popeljani še v čudovit Glasbeno-literarni projekt: Josip Jurčič & Ivan Tavčar glasbenikov Andreja Ofaka & Boruta Morija ter interpretatorja besedila Matjaža Pikala.

Dogodek je del festivala Tedni vseživljenjskega učenja 2023 pod območnim koordinatorstvom Ljudske univerze Ravne na Koroškem in hkrati kot prireditev ob dogajanju Prežihovega leta 2023.

Foto: Nika Hölcl Praper