Govor predsednice Zveze društev »general Maister« mag. Lučke Lazarev Šerbec pri Malgajevem spomeniku na Dobrijah

Spoštovani domoljubi,

sedanjost in preteklost se neprestano prepletata in mnogokrat se sploh ne zavedamo, da obe časovni kategoriji vplivata na prihodnost; prihodnost posameznika skupnosti, naroda.

Naša zgodovina nam ponuja mnogo ključnih trenutkov in posameznikov, ki so s svojimi vizionarskimi in nesebičnimi delovanji bistveno pripomogli k naši lepši sedanjosti in bodočnosti. V prvi vrsti so to ljudje, ki so se zaradi svojih prispevkov zapisali v zgodovino.

Veliki sin slovenske domovine, Franjo Malgaj, ki je daroval prav vse. Tudi svoje življenje.

Rodil se je očetu Juriju in materi Neži (rojena Črepinšek). Ob izbruhu 1. svetovne vojne je bil Franjo star dvajset let, že jeseni 1914 pa je bil vpoklican v slavni slovenski 87. celjski pešpolk. Malgaj, ki je končal šolo za rezervne častnike, je leta 1915 na soški fronti sodeloval v bojih z Italijani na doberdobski planoti, zatem pa je zbolel. Po ozdravitvi se je vrnil v svojo enoto.

87. celjski pešpolk je bil kasneje premeščen na Tirolsko in ko je avstrijsko poveljstvo istega leta iskalo prostovoljce, ki bi si upali zavzeti izjemno pomembno italijansko postojanko Monte Zebio, se je za to nalogo javil Malgaj. Izbral je 18 vojakov, Slovencev, in z njimi presenetil ter premagal Italijane. Za svoje dejanje je dobil najvišje avstro-ogrsko odlikovanje – zlato medaljo za hrabrost, ki je bila eden izmed najpomembnejših vojnih priznanj, kar jih je lahko dobil nižji častnik avstro-ogrske vojske. Kot dobitnik tega prestižnega odlikovanja je bil sredi 1917 poslan v zaledje, v okrevališče Enzenbach pri Gradcu, kjer je študiral pravo in se privatno učil angleščine.

Ob razpadu Avstro-Ogrske, po končani prvi svetovni vojni, v vmesnem času, ko je stara oblast propadla,  nova pa se še ni utegnila vzpostaviti, je zavladala anarhija. Da bi vzpostavili red so ustanavljali krajevne straže ter tudi narode svete. Najbolj znano je delovanje Narodnega sveta za Mežiško dolino, katerega predsednik je postal Andrej Oset. Na Osetovo pobudo so poklicali iz Celja nadporočnika Franja Malgaja – oba sta bila doma iz istega kraja Št. Jurja ob Južni železnici (danes Šentjur  pri Celju) ter sta bila tako dogovorjena.

Malgaj je v Celju zbral prostovoljce, doma večinoma iz Celja in okolice ter z njimi 7. novembra 1918 prišel na Koroško. S svojimi vojaki je vzpostavil je red, utrdil slovensko oblast in ob enem zavaroval Mežiško dolini pred nemško zasedbo.

Franjo Malgaj, Maistrov borec je bil neustavljiv, ko je šlo za slovensko zemljo. Bil je mlad neustavljiv domoljub. Na svojem osvobodilnem pohodu za severno mejo je osvobodil celotno Mežiško dolino in Dravograd, zavzel je Velikovec, Pliberk, Labot. Žal pa je bil pri tem precej osamljen. Narodna vlada v Ljubljani ni pokazala posluha za njegove pozive in tako zamudila ključni zgodovinski trenutek. Slovenska Koroška je namreč na mirovni konferenci v Parizu plačala visoko ceno. Neugodni plebiscit za slovensko stran je odločil mejo. Brez glasovanja pa smo Slovenci poleg Jezerskega dobili tudi Mežiško dolino, v kateri je Malgaj uspešno opravil svoje akcije.

Rešitev vprašanja  severne meje Franjo Malgaj ni doživel, v nesrečnih okoliščinah je umrl 6. maja 1919.

Mineva 104 let od njegove tragične smrti. V njegov spomin so postavljeni spomeniki, izdane so monografije in knjige, poimenovane ulice po različnih krajih Slovenije.

Malgajev prijatelj, Andrej Oset, je 19. junija 1919 zapisal: »Bil je zvest svojim besedam do smrti. Rekel si mi večkrat, če Švabi napadejo, se ne umaknem in živ ne grem iz Koroške. Žal so se tvoje besede uresničile,«

Malgajev nečak, gospod Kazimir Virant, je 20 . novembra 1994, ob 100-letnici rojstva Franja Malgaja zapisal: ... »Franjo Malgaj je eden izmed tistih naših ljudi, ki ne smejo v pozabo. Njegovo ime mora biti za Slovenca simbol narodne zavesti ter pripravljenosti na žrtve, ko gre za obrambo narodnih koristi...«

V zborniku Boj za Maribor 1918 -1919, ga je soborec Fran Roš v članku Malgaj opisal: »Franjo Malgaj je bil človek, ki je izšel iz srede slovenskega ljudstva. Naslonjen le nase in na svoje ljudstvo, je s svojimi izrednimi vrlinami uspešno služil koristim Slovencev v odločilnem času. To je tedaj najučinkoviteje mogel storiti le kot vojak. Pri tem je – komaj štiriindvajsetleten – pokazal presenetljivo močno samostojnost in zrelo daljnovidnost. Tedanji buržoazni oblasti tak mlad človek s proletarskim poreklom, ki si je med ljudstvom pridobil ime s samoiniciativnimi in uspešnimi dejanji in ki si je lastil pravico do kritike napak oblastnikov, ni mogel biti prijeten, zato ga je ovirala v njegovem nadaljnjem podvigu. Vendar je Malgaj v razmerah, ki so mu omejevale še večji polet in uspeh, z vso zavestjo svoje dolžnosti do slovenskega ljudstva dal za veliko stvar tudi sebe poleg vsega drugega, kar je v svojem prekratkem življenju in v svojem času mogel dati najboljšega.«

Misli, ki jih je general in pesnik Rudolf Maister- Vojanov izrazil v verzih pesmi »Malgaj trka«, ob prezgodnji smrti dobrega prijatelja, so brezčasne:

»...Ko majski ave zapoje v guštajnske dobrave,  

izgloda se iz večnih ur, zapušča tesni svoj Šentjur

in hodi gor v koroški kraj in trka v okenca skrivaj.

O, jaz ne spim, le čakam čas in čakam vas...«

Vsak človek ima ideale, ki ga usmerjajo pri njegovih usmeritvah in presojah. Ideali, ki svetijo na poti in nas vedno znova napolnjujejo z radostno voljo do življenju, so dobrota, resnica, spoštovanje in pogum. Vse to je izpolnjevalo tudi življenje Franja Malgaja. Naša dolžnost je, da svetle točke preteklosti ohranjamo in negujemo kot kulturno dediščino. Zavedati se moramo, da smo vzor in navdih našim zanamcem.

Smo narod zmagovalcev. Tisto, kar so general Maister, Franjo Malgaj, Srečko Puncer in borci za severno mejo začeli, so/smo Slovenci nadaljevali v drugi svetovni vojni ter osamosvojitveni vojni za Slovenijo.  Če ne bi imeli domoljubnih dejanj  generala Maistra, Franja Malgaja in borcev za severno mejo, ne bi imeli pomembnega vzgleda.

Slovenci obstajamo zaradi moči posameznikov, ki se niso uklonili.

»Junak živi, da umre, rojakom v ponos, domovini v slavo.«

Se zavedamo koliko življenj je bilo žrtvovanih za našo svobodo? Premalo. Res je da moramo razmišljati o prihodnosti, spremljati nove izume in odkritja. Vendar v vsej tej naglici si moramo vzeti čas za spomin na ljudi, ki so sooblikovali našo sedanjost. Moramo si vzeti čas tudi za potomce Maistrovih borcev, borcev za severno mejo, ki so še med nami. Skupaj ohranjamo spomin tako na generala Maistra  kot tudi na  njegove borce za severno mejo, njihova dejanja naj nam bodo v opomin, da mir, svoboda, jezik, …  ni nič samoumevnega. Življenje je poleg svobode največja vrednota.

Sedanji čas potrebuje ljudi Maistrovega kova: samozavestne in pogumne, spretne in prisebne, socialno čuteče in človeško prisrčne, nesebične in poštene domoljube!

Ljudi z vsaj trohico Maistrove karizme! Ljudi z Malgajevo odločnostjo!

Čestitam  Koroškemu domoljubnemu društvu Franja Malgaja za delo, ki ga opravljate, in s tem spominjate  na vrednote in značaj Franja Malgaja.

Dobrije, 6. maj 2023

Foto: Zala Lesjak