Govor poslanca DZ Janija Prednika - 14. januar 2023 pri sv. Neži

Drage obiskovalci in pohodniki,  

spoštovani gospod župan, dr. Tomaž Rožen,

predsednik združenja borcev za vrednote NOB Mežiške doline in predsednik pokrajinskega sveta Zveze borcev Koroške, Stanislav Ovnič, častni občan in častni občan in predsednik občinske organizacije ZB za vrednote Maksimilijan Večko,

predstavniki Zveze združenj borcev za vrednote NOB Mežiške doline, članice in člani občinskega sveta in svetov vaških oziroma krajevnih skupnosti, vsi prisotni!

Skorajda 80 let nas loči od dneva, ko je na tem mestu pobesnela zver še zadnjič izdivjala svojo zverinsko slo in so Nemci z rafalom utrnili življenje Drejčka in njegovih šestih tovarišev. Tako je namreč življenjsko pot najmlajšega med vsemi, Juričevega Drejčka, opisal profesor Janez Mrdavšič. Osemdeset let za celjenje ran, osemdeset let za odpuščanje in osemdeset let za spravo. Kaj pa smo v resnici v tem času uspeli narediti? 

Vojne ruševine so že zdavnaj prerasle nove zgradbe. Domove, tihe in prazne, je napolnilo novo veselje, vseobsegajoči mir je ponovno napolnil glasen smeh. V zadnjih  osemdesetih letih smo res doživeli veliko preobratov, zgodovinskih premikov, razvoja in napredka. Ampak včasih se zdi, da zgolj tovrstnega. In da smo na neki točki vrhunca krivuljo ponovno obrnili navzdol. Krivuljo človečnosti, sodelovanja, medsebojne pomoči, složnosti. Tisto, ki je zavela kmalu po vojni, da so lahko zrasli ti novi domovi in da jih je napolnil smeh in veselje. Zdi se, da smo na tej točki, nasičeni od preobilja, pozabili, kaj pomeni dober sosed, prijatelj, dober sodelavec in dober vodja ter voditelj.

Osemdeset let je dolga doba, zagotovo dovolj dolga, da se marsikatera rana zaceli, da je mogoče marsikatero stvar tudi pozabiti, morda celo drugače razumeti. Čeprav sam kot predstavnik mlajše generacije, ki zares ni okusila niti osamosvojitvene vojne, zelo bledo pa smo bili deležni tudi živih prič največje morije na svetu, nimam lastne izkušnje dna, do katerega ljudi pripelje vojna, pa naj si bodo na strani agresorja ali na strani  žrtev, se še kako zavedam, kako hude  stiske morajo preživljati  ti  ljudje. Na fronti in po njej. Zato je zavedanje mlajših generacij, da je sprava potrebna za dosego notranjega miru vseh preživelih in potomcev tistih, ki so bili žrtve ali pa morda celo na drugi strani, nujna! Za mir, s katerim bo mogoče živeti v prihodnje. 

Že res, da trenutno, kljub vojni v Ukrajini, na pragu Evrope, pri nas lahko rečemo, da živimo v miru. Ampak to je predvsem čas brez vojne. Vprašanje pa je, če je tudi čas resničnega miru in povezanosti. Tistega miru, ki prinaša zavezništva in krepi sodelovanje. Sla po oblasti in moči se je zgodovinsko izkazala kot največja napaka, ki prinaša najbolj boleče posledice za človeška življenja. Zato si v času, ko nam vlada obilje, nikakor ne bi smeli dovoliti, da nas premaga še skušnjava v obliki razdiralne moči. 

Slovenci smo skozi zgodovino bili najrazličnejše bitke. Mnoge med njimi, se zdi, še vedno niso končane. Na tej in oni strani meje smo Slovenci vedno hrepeneli po svoji lastni narodni identiteti. Slovenci na drugi strani meje so kljub sovražnim silam, ki so čistile ozemlje tudi pri nas, uspeli ohraniti slovensko besedo, jezik, pesem, molitev. In kar je najbolj pomembno, ohranili so narodno zavest. Zavedanje, da je tvoja identiteta v tvojih koreninah. Ki so slovenske. 

Kljub mnogim pogumnim ženam in možem in vsem njihovim prizadevanjem ter trmastemu vztrajanju, da je njihova pravica govoriti, pisati, brati in razmišljati po slovensko, pa še vse do danes vse krivice niso odpravljene. In vse pravice niso zagotovljene. Koroški Slovenci so dokaz, kakšne posledice  morajo prenašati zaradi sovražnosti in namenskega uničevanja narodne zavesti, ki nekomu ni blizu. Hkrati so dokaz, da njihova borba ni zastonj. Da je vredno vložiti trud za nekaj, kar ti je sveto. 

Koroški Slovenci so v nekaterih pogledih veliko bolj zavedni od matičnega naroda, ki mu je samoumevno, da so pravice njegove. Ljudje onkraj meje so tisti, ki nam lahko marsikdaj postavijo ogledalo. In matična država bi jih morala vedno tudi podpreti. Ne v tišini vladnih poslopij, ampak glasno. Zato, ker so tudi oni del naše skupnosti.

Spoštovani, 

država je danes, sicer ne tako, kot pred osemdesetimi leti, ponovno na preizkušnji. Ponovno je odvisna od zunanjih sil, pod vplivom katerih tudi nekatere notranje kdaj pa kdaj popustijo. Tako kot Drejček, ki si je želel le ljubečih misli domačega ognjišča, naj nam bo želja iskati mirno zavetje, kjer vladata strpnost in kultura človečnosti. Le z zanesljivimi koraki po poti sodelovanja bomo dosegli pravi cilj. Naj nam bodo grozote, ki se jih spominjamo danes, opomin vedno in za vedno!

Jani Prednik, poslanec DZ Republike Slovenije

Foto: SP