Slovesni govor na prireditvi Ob državnem prazniku – dnevu Rudolfa Maistra poslanca v Državnem zboru Republike Slovenije, Janija Prednika.

»Bratje! V Triglavu ognji gore:

žarki kresovi, krvavi plameni,

kakor silni meči ognjeni,

ki jih sami arhanglji vihte.«

Spoštovane gospe, spoštovani gospodje.

S temi verzi je Rudolf Maister, legendarni slovenski general in pesnik, otvoril narodno zavedno pesem z naslovom Naprej, ki nam govori o njegovi goreči pripadnosti slovenskemu jeziku, kulturi in ljudem, ki skupaj tvorijo to, kar imenujemo domovina. Domovina, za katero je slovenski narod več kot 1000 let hrepenel, da bi postala država, svobodna, samostojna in spoštovana v skupnosti enakopravnih in miroljubnih narodov sveta. Tako goreče je generalu Maistru bilo srce za Slovenijo, ki se danes zdi marsikdaj in marsikomu samoumevna. Za Slovenijo, ki je brez njega in njegovih borcev danes ne bi imeli in ne bi poznali.

Pesem, kot tudi mnoge druge, ki jih je kot pronicljiv intelektualec in vizionar ustvaril Rudolf Maister, pripoveduje zgodbo o času, ko bi lahko naša domovina izginila za vedno, o času, ko za prihodnost Slovencev ni bilo mar nikomur, ko so si velike sile in mogočni sosednje želeli, da nas, skupaj z drugimi južnoslovanskimi narodi, sploh ne bi bilo na zemlji, ki jo že stoletja ponosno imenujemo dom in domovina.

Vrenja, ki so pripeljala do 1. svetovne vojne in so se za Slovence začela s topovskimi streli na Kalemegdansko trdnjavo v Beogradu, končala pa z razorožitvijo nemške varnostne straže, osvoboditvijo Maribora in razglasitvijo Spodnje Štajerske za slovensko posest, so v zgodovini Slovenije morda najbolj podcenjeno in hkrati morda najpomembnejše obdobje, od katerega so bili odvisni vsi naslednji koraki, ki so od narodno-osvobodilnega boja pa do osamosvojitvene vojne pripeljali do zgodovinskega trenutka, ko smo končno lahko dvignili zastavo neodvisne Republike Slovenije.

Da bi se takrat zgodovina lahko odvila drugače, je danes lahko predmet bolj ali manj romantičnih akademskih razprav. Kaj bi se zgodilo, če bi slovenska politika v Ljubljani bolj odločno podprla generala Maistra in kaj bi se zgodilo, če bi pomembni posamezniki, bolj kot zase in za svoje interese, takrat enotno nastopili v obrambo slovenskega narodnega ozemlja, ljudi, kulture in slovenske prihodnosti. Morda bi se Rož, Podjuna, Zila danes pela drugače, morda bolj ponosno in z več zanosa. Toda zgodovina se je odvila kot se je in danes hvaležni stojimo tu in se kakor Maister v svoji pesmi, sprašujemo, kako Naprej.

Ne le Slovenija ampak ves svet se namreč sooča z nepredstavljivimi izzivi, ki jim nismo bili priča še nikoli, pa naj si gre za podnebne spremembe, varnostne grožnje ali preprosto vprašanje, od česa in kako bodo živeli naši otroci. Na vse to moramo odgovoriti skupaj, že danes, ker bo jutri lahko prepozno. In velika napaka bi bila, če bi se naši zanamci čez desetletja spraševali enako, kot se danes sprašujemo mi. Kaj bi bilo, če bi politika v Ljubljani bolj razumela...

Zato mi dovolite, da vas ob tej praznični priložnosti povabim, da vsak izmed nas v sebi poišče duha generala in pesnika Rudolfa Maistra in si postavi temeljno vprašanje, kako lahko prispevam, da bo prihodnost boljša od te, ki se nakazuje v teh izjemnih zgodovinskih okoliščinah. Že res, in naj tako ostane, da nam ni potrebno poprijeti za orožje, kot so to storili Maistrovi borci, toda naša odgovornost in naloga danes ni nič manjša, kot je bila v noči, ko je bil osvobojen Maribor, ko je bila priključena slovenska Štajerska. Drugačni so le izzivi in orodja, s katerimi se jih lotevamo.

Slovenija danes potrebuje odločno vodenje, solidarnost in enakost vseh, tako pred zakonom, kot pri delitvi bremen in odgovornosti. Zgodovinski spomin na velike ljudi, med katere moramo šteti prav vse, od prvega borca do zadnjega generala, lahko namreč dostojno počastimo le, če bomo domovino, ki nam je bila za kratek čas življenja zaupana v upravljanje, vodili zgledno, pravično in kot najboljši gospodarji. Nobena lepa beseda ne bo pomagala, če bomo ravnali drugače.

Nihče od nas, nima vseh odgovorov. Nihče od nas ne zna povedati, kaj bo prinesel čas. Nam je pa o tem, kako se soočiti z neznanim, v svoji pesmi Naprej, v resnici že vse povedal Rudolf Maister.

»Bratje, v sedlo, vajeti v dlan:

Drava nas zove, Jadran rjove,

vranci naj skrešejo trde podkve,

bratje – naprej!«

Srečno, dragi prijatelji.