Kuharjevi dnevi v Kotljah 2022

»Ne vem sicer, kdaj je moja domovina najlepša, ali zjutraj, ko vstaja iz rose in se svetlika v prvih sončnih žarkih, ali zvečer, ko sonce odhaja in nastaja mrak; ampak zavedam se njene krasote in jo ljubim.« 

(Lovro Kuhar – Prežihov Voranc)

Večnamenska dvorana v Kotljah je na sobotni večer, 29. oktobra 2022, gostila slavnostno akademijo ob 25-letnici Kuharjevih dnevov.

Tradicionalno prireditev že dolga leta ob zaključku Kuharjevih dnevov kot spomin na Kuharjev rod prirejajo v Kotljah. Spomin na Kuharjeve v ljudeh pod Uršljo goro še vedno živi. Pa niso bili samo bratje, bila je tudi sestrica Ana, ki pa je že v rani mladosti umrla. Poleg najstarejšega brata, pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca, je bil še Lojz, široko razgledan človek in vizionar, vpet v takratna pomembna zgodovinska dogajanja in duhovne premike. Alojz je končal pet fakultet, pridobil dva doktorata in bil v svojem času najbolj izobražen Korošec, žal v Jugoslaviji krivično prezrt in zamolčan. Najmlajši brat Avgust je bil strokovnjak za področje racionalizatorstva in varstva pri delu ter dolgoletni urednik Koroškega fužinarja. Ivan Kuhar, za domače Anza, je bil razgledan in zaveden kmet. Ker so se ostali bratje zgodaj raztepli po svetu, je Ivan ostal edina pomoč materi in očetu.

V kulturnem programu, ki so ga pripravili, je večer popestril povezovalec Jurij Berložnik, ki je tudi pozdravil vse nastopajoče in obiskovalce.

V programu so sodelovale pevke ŽePZ Solzice iz Kotelj pod taktirko Metke Dobnik, učenke in učenci Osnovne šole Koroški jeklarji Ravne, Podružnica Kotlje pa s pesmijo in plesom. Poleg lepih narodnih pesmi smo videli tudi plese Folklorne skupine Luka Kramolc Šentanel. Ogledali smo si odlomke iz filma dr. Uroša Zavodnika vezane na Kotlje in roman Doberdob. Danica Hudrap, pranečakinja Prežihovega Voranca, Anzanova vnukinja, je prebrala insert iz romana Doberdob. Zbrano občinstvo v polni dvorani je nagovoril in spregovoril o družini Kuhar podžupan Občine Ravne na Koroškem Aljaž Verhovnik. Organizatorja prireditve, posvečene Kuharjevi družini, sta bila Javni sklad za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Ravne in Kulturno društvo Kotlje.

Letošnja akademija je bila posvečena predstavitvi knjige Doberdob  oziroma njenemu angleškemu prevodu. Prisluhnili smo Mirku Osojniku in Dejanu Hrovatu. Med Prežihovimi romani ima najbolj nenavadno usodo njegov vojni roman slovenskega naroda DOBERDOB. Voranc ga je snoval že pred svojim begom v tujino leta 1930. Cankarjeva družba ga je že napovedala za l. 1931, 20. maja 1930 pa je moral Prežih pobegniti v tujino. Z Dunaja je Franu Ksaverju Mešku pisal, da piše neko daljšo reč, torej je šlo verjetno za ta roman. Potem je moral 12. marca 1931 v Berlin in Prago in mu je torej pisanje obstalo. Tudi na Dunaju ni imel časa za pisanje. Roman je bil tako še nedokončan. Konec leta 1932 naj bi sestal z ženo na avstrijskem Koroškem in s seboj prinesel novi rokopis Doberdoba. Ker pa ga je takrat zajela celovška policija, mu je tudi odvzela kakih 500 strani rokopisa. Roman je bil tako že drugič izgubljen. Prežih je sedaj poskusil pisati ta roman že tretjič, a mu delo ni šlo več od rok. Na koncu je ves rokopis vrgel v ogenj. Dejansko ga je tretjič začel pisati šele v zaporu na Dunaju. Sam je omenjal, da je v zaporu lahko pisal, a so mu potem roman celovški policisti vzeli v cenzuro, a mu ga niso vrnili, ker so ga baje založili. Prežih jim je zagrozil, da bo o tem obvestil medije in je rokopis po desetih dnevih le dobil nazaj. Pomagati so mu hoteli tudi Penklubovci, pa je urednik Kozak Voranca obvestil, da sedaj to ni več potrebno. 1938. leta ga je potem le nameraval izdati, a ga spet ni mogel spraviti z Dunaja v Ljubljano. Pred svojim odhodom iz Pariza je novembra 1939 končno le imel celotno besedilo v rokah, a ga je moral še dopolniti in urediti. To je počel sredi dolenjskih vinogradov. 1. oktobra 1940 pa ga je imel vsega urejenega. Sedaj je imel Voranc težave z urednikom Ferdom Kozakom, ki je sicer bil njegov dober prijatelj, mu pa je preveč posegal v stil njegove pripovedi, za katero so bili značilni naravni kmečki koroški izrazi, besedni red povedi, raba glagolov in podobno. Kljub temu pa je imel Kozak dovolj politične hrabrosti, da mu je roman v tistih nezanesljivih časih bil pripravljen izdati. Čeprav je Naša založba napovedovala izid romana za poletje, je končno le izšel v pozni jeseni, ko je zima leta 1940 že trkala na vrata.

Za nas Korošce pa je Voranc vedno pomenil še nekaj več in z zadovoljstvom ugotavljamo, da je v teh letih postal tudi ugleden evropski pisatelj, kar dokazujejo številni prevodi v različne jezike. Med drugimi pomembnimi prevodi izstopajo tudi prevodi njegovega vojnega romana Doberdob. Kar osem se jih je nabralo v teh letih: srbski 1955, bolgarski 1956, ruski 1962, srbski 1962 (2.izdaja), italijanski 1998, nemški 2008/2009, esperanto 2016 in angleški 2021. 

Prežihov roman Doberdob, preveden v angleščino, je Prežihova ustanova z veliko finančno pomočjo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti – Območno izpostavo Ravne na Koroškem natisnila v 300 izvodih. Oblikovala ga je Jasna Kalčič Rajzer – iz ateljeja JK; tiskala pa naša tiskarna MALEX. Na javno predstavitev je moral zaradi trenutnih »koronskih razmer« pač malo počakati, v Kotljah pa je bil tudi ta večer tudi avtor tega prevoda. To je naš domačin, Slovenjegradčan, magister Dejan Hrovat, ki je kot učitelj angleščine zaposlen na ravenski Osnovni šoli Koroški jeklarji. Ker ga Prežihovo delo spremlja že od zgodnje mladosti, se je na predlog bivše mentorice s fakultete, ki jo je obiskoval, dr. Michelle Gadpaille, odločil pisateljev vojni roman Doberdob prevesti v angleščino. Ta roman je bil tudi tema njegovega magistrskega dela ob zaključku študija angleščine, ob zaključku študija zgodovine pa se je v svoji drugi magistrski nalogi posvetil Vorančevemu bratu, ddr.  Alojziju Kuharju. Ker ta odlični slovenski vojni roman v angleščino še ni bil preveden, se mu je zdelo primerno, da to krivico popravi. Gospod Hrovat je na prireditvi v Kotljah povedal o svojem prevajanju še veliko drugih zanimivosti, poudaril pa je, da se v to delo ni podal v pričakovanju dobička, želiel si je samo, da se knjiga natisne in razpošlje slovenskim knjižnicam. Pred nekaj leti, na samem začetku projekta, je preko takratnega tajnika Prežihove ustanove navezal stik s Prežihovo ustanovo, dobil zeleno luč in začel prevajati, a je projekt sčasoma padel v vodo, saj naj bi za natis prevoda zmanjkalo financ - ustanova se je namreč v obdobju, ko je roman še prevajal, odločila Doberdob natisniti v esperantu. Ker angleški prevod na slovenskem trgu ni dobičkonosen, mu do lanskega leta še ni uspelo najti založbe, ki bi ga bila pripravljena natisniti. Do nedavnega so bile ovira tudi avtorske pravice, ki pa so bile z januarjem 2021, v 71. letu po Prežihovi smrti, sproščene. Kljub temu, da je prevod namenjen angleško govorečim bralcem, si je prevajalec srčno želel prevod romana našega največjega pisatelja izdati doma in s tem prispevati k naši, koroški skupnosti.

Prežihova ustanova pa je roman ponudila tudi obiskovalcem. Dobili so ga lahko, če so ustanovi dali prostovoljne prispevke.

Prijeten slavnostni  večer je zaključila etno skupina Zimski kosci.