'En kovač na Ravnah kuje…' - tradicionalna obrt v novem veku

V sklopu projekta LAS Mežiške doline je Občina Ravne na Koroškem v sodelovanju s Koroškim pokrajinskim muzejem na Ravnah uspešno izvedla projekt postavitve tradicionalne ročne kovačnice.

Z namenom oživitve kovaške dejavnosti z ohranjanjem tehniške in kulturne dediščine s predstavitvijo kovaške obrti in novim turističnim produktom, je bila na Ravnah na Koroškem, na področju Stare železarne (Štauharije), na lokaciji nekdanjega skladišča maziv, postavljena in urejena strojna in ročna tradicionalna kovačnica – kovaški atelje, s projektom: preživite dan s kovačem.

Vrednost projekta je okoli 60.000 €, delež sofinanciranja Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja znaša: 37.112 €. V letu 2021 je bilo že investiranih 37.106,52 €, investicija se nadaljuje in konča v letu 2022, ko je bil zaposlen tudi kovač.

V skladu z vizijo razvoja kulture v Občini Ravne na Koroškem in Resolucijo o Nacionalnem programu za kulturo občina med drugim razvija: povezavo med turizmom in kulturo, nove načine kreativnega dela in promocijo zgodovinskih korenin razvoja železarstva in jeklarstva na Koroškem in v Sloveniji.

Temeljni razlog za izvedbo projekta je ohranjanje tehnične in kulturne dediščine ter oživitev dogajanja na območju muzeja; snovanje projekta pa je potekalo v sklopu častitljive 400-letnice jeklarstva v Mežiški dolini leta 2020.

Štauharija kot avtentičen prostor nudi široke možnosti nadaljnjega razvoja muzejske dejavnosti. Pri zasnovi vsebine je bila v ospredju težnja vključitve aktivnega sodelovanja muzejskih obiskovalcev in zavedanje, da je 'dober in živ muzej' prostor, kjer obiskovalci aktivno preživljajo svoj prosti čas, se sprostijo in hkrati učijo. Obisk mora biti pozitivna izkušnja, kar s kovaškim ateljejem in zaposlitvijo kovača, s katerim lahko preživite dan tudi uresničujemo.

Preživite dan s kovačem

Tilen Šumah je 26-letni inženir strojništva, doma iz Kotelj. Že kot otroka ga je 'vase potegnila' preteklost in izjemno zanimanje za orožje tistega časa – meče, sablje, nože, tako da je bila izbira njegove nadaljnje karierne poti, po nesojenem poskusu z metalurgijo v Ljubljani, z zaključkom študija na Ravnah, povsem 'naravna'. Pri Gospodarski zbornici Slovenije je za svoje izdelke pridobil Certifikat domače in umetnostne obrti.

Tilen je kovač, ki se loti vsega. Od uporabnih predmetov, orodja, orožja in raznoraznih unikatnih (tudi dekorativnih) izdelkov in v čigar besednjaku, besedna zveza »tega se ne da narediti«, ne obstaja. Ohranja prvotno kovaško obrt, ki je pri nas vse redkejša. Žal je kovaštvo v svojem primarnem pomenu v Sloveniji skoraj že izginilo, saj tisti, ki še kujejo, delajo predvsem kot umetnostni kovači. Znanje za težaško delo, ki poteka ob ognju, v vročini in terja obilo tehničnega znanja in vrsto drugih veščin, se pretežno prenaša iz roda v rod. Sam je izjemno ponosen na osvojeno znanje, ki so mu ga predajali mojster Mihael Krištof (umetnostni kovač iz Maribora), Vladimir Zupančič iz Slovenj Gradca, upokojeni mojster iz bivše železarne Ivan Praznik in, žal že pokojni, gospod Franc Vačun.

Poleg tega, da je Tilen zaposlen kot kovač v sklopu ravenskega muzeja, je tudi podjetnik z lastno kovačijo v Poslovni coni v Slovenj Gradcu (pod imenom „Noriški ogenj – The Fire of Norik“, kovanim izdelkom daje svojevrsten pečat), svojo prvo kovačijo pa si je uredil kar v 'štali', ki sta mu jo odstopila babica in dedek. Pohvali se lahko tudi s popolnoma premično in funkcionalno srednjeveško kovačijo, s katero je kot član srednjeveškega društva (https://www.maistri-marpurgi.org/) prisoten na vseh tematskih dogodkih doma in čez mejo.

Je eden redkih v Sloveniji, ki zna ne le kovati, temveč tudi pripraviti neerjavno damaščansko jeklo, pripravljal ga je tudi že po izvirnem receptu starem preko 1000 let. Iz slednjega so nastali predvsem noži, veliko pa ga je uporabil v  eksperimentalne namene, da je poboljšal njegove lastnosti.

Ne more skriti ponosa na vsak svoj izdelek, v katerega vloži obilo truda in energije in prav v vsakem pusti delček sebe. Trenutno se najbolj veseli samostojne razstave na gradu Ostrovica (Burg Hochosterwitz), ki spada med najslikovitejše gradove v Avstriji, v arhitekturni podobi iz 16. stoletja, saj ga sovražniki gradu nikoli niso osvojili.

Kovaštvo je bilo pomembna obrt, vsaka večja vas je imela vsaj enega kovača, od slednjega pa so bile odvisne vse nadaljnje obrti. V primerih, ko jih je bilo več, so bili ti razdeljeni na 7 vrst kovačev (najpogostejši so orodjarski in podkovski kovači). Delo je včasih potekalo od zore, ko še ni bilo vroče, pa vse do mraka. Ob vprašanju za kako nevarno delo gre, kovač Tilen zamahne z roko in pravi: »Če se držiš varnostnih predpisov in delaš tako, kot je treba, sploh ni nevarno« in doda: »prav vse stvari se dajo narediti na dva načina – prav ali narobe!«

Zaveda se, da potrebuje sodobno kovaštvo tudi trg oz. marketinško podporo. »Danes ljudje zelo cenijo kakovost in ročno delo – zato tudi v 'klasičnem kovaštvu na sodoben način' dela ne bo zmanjkalo«. Ljubezen do kovaštva se bo trudil, tudi kot poklon vsem mojstrom, ki se je učil od njih, prenesti naprej. Danes kovaštvo živi v obliki izdelkov kot so ograje (vrtne, balkonske), vrata, svetilke, karnise, skulpture, pohištvo, paviljoni in nadstreški, nabiralniki, hišne številke…

Tilen pravi, da je »železo, ko je vroče, kot plastelin, ki se da iz njega oblikovati vse«. Med njegovimi izdelki najdemo (od najbolj drobnih izdelkov) verižice (nakit,...), meče, nože in izdelke za vsakdanjo uporabo.

S pomočjo ognja, nakovala in raznih kladiv - železu s preoblikovanjem vdahne toplino in dušo. Ne glede na sodoben način življenja bo, tako je prepričan naš edini ravenski kovač, kovaštvo vedno živelo. Čeprav dražji, bodo kakovostni izdelki vedno potrebni. Tilen celo napoveduje, da bo kovaštvo v prihodnje še bolj aktualno – saj ko železo preoblikujemo je odpada manj, kot denimo pri rezkanju in struženju. In ker so cene materiala v porastu, bodo sploh smiselni ponovna uporaba, popravila in predelave.

Velik del življenja današnjega kovača pomeni raziskovanje, predvsem preteklosti in kemije, ter vseh postopkov, ki jih njegov delokrog vključuje. Tilen Šumah rad eksperimentira in se iz svojih ugotovitev (in napak) tudi uči: »Trenutno se ukvarjam z raziskovanjem postopkov in načinov dela od železne dobe dalje. Tudi z vprašanjem, zakaj so kak izdelek naredili tako kot so. Sploh pri orožju hitro spoznamo, da naključij ni.« Velik izziv mu predstavlja detajlno iskanje pomanjkljivosti obstoječih izdelkov in njihova izboljšava ali nadgradnja. Medtem, ko se v podkovski veji kovaštva ne vidi, pa je, kot radi rečemo, doma v umetnostnem kovanju - s podrobno preučitvijo stilov, upoštevajoč zlati rez in vplivom mojstra Mihe Krištofa. Z veseljem se loteva tudi raznih popravil ali celo izdelave novih delov za stare predmete, ki z njegovo pomočjo spet oživijo. »Mislim, da moje delo nikoli ne bo končano. Idej je toliko, da mi jih ne bo nikoli zmanjkalo. S svojim delom želim dokazati, da je znanost vseprisotna in izjemno zanimiva. Kljub temu, da gre za staro znanost na 'primitivnem' nivoju.«

Kovaštvo je zahvaljujoč oddaji na History channel 'Kovano v ognju' (opp. Resničnostni šov, v katerem se 4 tekmovalci amaterji pomerijo v izdelavi orožja, sodniki pa so strokovnjaki na področju orožja) postalo dandanes izjemno priljubljeno, v Sloveniji je tako po njegovi oceni okoli 500 ljubiteljskih kovačev, amaterjev, a le peščica pravih.

Ko smo ga te dni zmotili, fotografije našega obiska lahko vidite v galeriji, je ravno nadaljeval z izdelavo držala za čajnik in orodja, ki ga potrebuje v muzejskem ateljeju in ga bo izdelal povsem sam, ter ravno v času, ko se spoprijema z izzivom izdelati helebardo (opp. najbolj izpopolnjeno orožje na drogu, sestavljeno iz sekire, osti in kavlja, nastalo iz sestave kopja in srpa, ki izgleda danes še vedno enako kot pred 800 ali več leti), kovaško zvarjeno iz najmanj petih delov. In ravno kovaško varjenje je, po Tilnovem mnenju, ena težjih stvari v kovaštvu. Na oko mora oceniti temperaturo in zadeti območje v razponu cca. 50˚ C, kjer deluje, če je prenizka temperatura se ne sprime, če previsoka – železo steče in izdelek je izgubljen. Tudi sicer sodobne merilne instrumente (kot je npr. spektrometer za analizo kovin) uporablja zgolj v fazi raziskovanja, sicer se poslužuje prvotnih (primitivnih) metod, denimo kemijsko sestavo ugotavlja iz isker, ki nastanejo, ko material nekoliko obrusi; in v smehu doda, da je »vsaka meritev sama sebi namen, če je ne znaš interpretirati«. Za kovanje modernih jekel se poslužuje modernih metod, sicer pa spremlja lastno načelo: »če je delovalo takrat, v preteklosti - bo in mora tudi danes.«

V kovaškem ateljeju Koroškega pokrajinskega muzeja, enote Ravne, kjer najdete kovača Tilna, stojijo 3 nakovala - ambusi, orodje (za vse kovanja željne) Tilen že izdeluje, naredil bo vsaj 3-5 parov klešč za vsakogar, ki bi se želel pri njemu preskusiti v kovanju in izdelati kak izdelek: nož, žlico za obuvanje čevljev, kak okrasni element npr. svečnik, podkev za srečo, ki bo krasila vaše božično drevesce in še bi lahko naštevali (vse našteto vidite na fotografijah v galeriji). Pri kovaču Tilnu – ni meja, niti dolgega časa. Vsak udarec pospremi tudi z učenjem in informacijo – kako delati prav, da »se ne zmatraš in poškoduješ«, kako pravilno rokovati z orodjem, na kaj biti pozoren, zakaj smo 'opeharjeni' pri nakupu mokrega koksa in kako zgleda, ko se ta suši pod njegovimi nogami. Obenem pa vam bo nanizal mnoge podatke iz zgodovine in odgovoril na vsa vprašanja, tudi tistim najbolj radovednim.

Za več informacij in rezervacije pokličite v KPM na telefonsko številko: 02 62 12 520 ali se dogovorite pri Lei Knez, na elektronskem naslovu: lea.knez@kpm.si oz. na 051 680 881.