Spomin padlim borcem pri sv. Neži na OŠ Juričevega Drejčka

V mesecu januarju 2022 je potekala proslava v spomin padlim borcem pri sv. Neži, med njimi tudi Juričevemu Drejčku, po katerem osnovna šola Juričevega Drejčka nosi  ime.

Ob tej priložnosti so tudi na šoli pripravili kratek prispevek, ki si ga lahko ogledate v spodnjem videu:

https://video.arnes.si/watch/qy74vm0jd5lh

Življenjska pot Kotnik Andreja – Juričevega Drejčka

Andrej Kotnik – Juričev Drejček se je rodil 30. avgusta 1928. leta v zavedni slovenski družini kot drugi sin materi Alojziji in očetu Andreju Kotniku.

Že drugo leto se je učil v Šoštanju kolarske in sodarske obrti. Dom in Dobrije si je zaprl v srce, ko je s štirinajstimi leti prvič samostojno stopil v svet. Vračal se je. S toplim pogledom svojih modrih oči je sejal v čas vojnih grozot odsev človeške dobrote, ki se je utelesila v njem.

Poletje 1944 se je prevesilo v jesen. Spet je prišel po nasvet in po slovo. Šele šestnajstič mu  je oktober netil jesenske plamenice po lesovih domačih slemen. Očeta in mater, brate in sestre bi bil rad videl, seči jim je želel v roke, tople besede si je želel na pot k partizanom, kjer je bil že njegov starejši brat.

Nikogar ni našel doma. Odšli so. K partizanom je vodila sled za njimi. Vsem – tudi najmlajšemu, ki mu je bilo dve leti, so gozdovi Savinjske doline nudili zavetje.

Drejček je poiskal partizane – terence.

Na starega leta dan so ga pri Jurčku v Kozarnici ujeli Nemci in ga odpeljali v dravograjsko mučilnico. Hoteli so mu iztrgati skrivnost, a je molčal kljub zverinskemu mučenju.

Dvanajstega januarja 1945 se je napotil s šestimi tovariši in oboroženim spremstvom fašističnih krvnikov na svojo zadnjo pot.

Pobesnela zver, ki ji je fašizem sprostil vezi sleherne kulturnosti in človečnosti, se je tudi v tem primeru režala sadovom svoje nore fantazije. Bose so morale žrtve po metrskem snegu proti vrhu Selovca. Petdeset kilogramske vreče so jim oprtali, da so se lačni in pretepeni opotekali in klečali pod težo bremena.

Obsojen na smrt je moral Drejček skozi domače Dobrije. Prav mimo doma je moral, da mu je mrzli sneg razjedal otrple in okrvavljene noge prav tam, kjer je po razgreti domači zemlji ubiral prve korake; da je ob mrkem spremstvu še bolj občutil toploto doma, ob ledeni brezčasnosti prisrčnost vezi, ki so spajale družino in – ljubezen, ki je vse Juričeve vezala na domače ognjišče.

Dom je bil prazen in tih. Mrtev je čemel v zasneženi pokrajini. Oče in brat sta bila v taborišču Dachau, mati z ostalo družino v celovških zaporih, Drejček je hodil tam mimo svojo zadnjo pot. Nikoli več ne bo videl Dobrij v pomladanskem soncu in cvetju, nikoli več si ob ognju domačega ognjišča ne bo ogrel prezeblih rok. Vedel je, da ga bodo ljubeče misli klicale in iskale, ko bo po končanem trpljenju spet zbrana vsa družina posedla za domačo mizo in razpletala niti lepih in toplih spominov. Dom bo spet oživel in tišino dobrijskih noči bodo spet parali vriski, polni prekipevajočega življenja. In mati bo spet vsajala v peč velike hlebce domačega, rženega kruha.

Domači kruh, z ljubeznijo prekvašen…

Starka je prišla mimo. Poznal jo je in jo prosil naj gre k Jugovi teti in mu prinese kos kruha. Spremljevalec se je zarežal in zalajal: »Ti slovenski pes, kruha ne boš več potreboval!« Udaril ga je s puškinim kopitom, da je klecnilo njegovo telo in se sklonilo pod težo bremena. V strme klance se je vijugal sprevod. Dobrije so se zgubljale v sneženi pokrajini.

Ko so še zadnjič izdivjali svojo zverinsko slo, so Nemci z rafalom utrnili življenje Drejčka in njegovih šestih tovarišev. Topla kri je orosila vrh Selovca.

Življenjsko pot Juričevega Drejčka je opisal prof. Janez Mrdavšič leta 1962