Slavnostni govor ob krajevnem prazniku Kotelj poslanca Državnega zbora Republike Slovenije Janija Prednika.

Drage Kotuljke in Kotuljci,

spoštovani gospod župan dr. Tomaž Rožen,

predstavniki Zveze združenj borcev za vrednote NOB Mežiške doline

predsednik Krajevne skupnosti Zvonko Gros,

in vsi krajani!

Na križpotju ob vaških lipah pred pokopališčem v Kotljah stoji mogočen spomenik, ki so ga Hotuljci posvetili partizanskemu mitingu na zadnjo oktobrsko nedeljo leta 1943, ko so bile Kotlje en dan osvobojene, in vsem svojim padlim borcem ter žrtvam fašističnega nasilja. Ob vznožju spomenika je na betonsko osnovo pritrjenih dvanajst bronastih plošč, iz spomenika pa izstopa privzdignjena ogromna kamnita gmota, v katero z vseh strani pritiskajo jeklene palice. Te palice simbolizirajo sile odpora, ki težko gmoto okupacije vztrajno potiskajo iz ravnotežja, je v delu Spomeniki in znamenja NOB v Mežiški dolini zapisal muzealec Miroslav Osojnik.

Granit, bron in jeklo, najtrdnejše snovi, ki pa se jih kljub vsemu da oblikovati. Spominjajo me na trden, a pronicljiv značaj mojih ljudi, tukaj pod Uršljo Goro.

Kotuljcem, kot kaže zgodovina, nikoli ni bilo prav lahko. V težke razmere za življenje in ubijanje na koščku svoje zemlje je vsaj dvakrat kruto udarila vojna. Pa ne vojna za uveljavljanje svojega prav in nasprotovanje vsemu za vsako ceno. To je bila vojna za resnično svobodo, za slovensko besedo, za svoj narod, za pravo stvar. Vojna, ki je na žalost odnesla dragocena življenja in kruto posegla v marsikateri, tudi kotuljski dom. A kljub vsemu prinesla svobodo in slovensko besedo. Zato je prav, da se temu spominu poklonimo, ga obujamo in spoštujemo.

V času, ko je ves svet bolj kot kadarkoli na preizkušnji, ko nas premetavajo nasprotja in nas bolezen sili k sprejemanju pravih odločitev, zato, da rešimo sebe in vse nam tako drage ljudi, je toliko bolj pomembno, da v sebi uravnotežimo gmoto teže, ki jo povzroča epidemija, s pritiskom sil odpora, ki nam prišepetava, da je vse le konstrukt. Zavedati se moramo, da nam odpor za vsako silo lahko prinese nepopravljivo škodo.

Epidemija je dejstvo, s katerim bo potrebno živeti. Pri premagovanju te zahrbtne pošasti, ki ji je uspelo ohromiti življenje, nam je na voljo vsa znanost tega sveta. Le zaupati ji moramo. In kdaj kaj tudi verjeti. Tako, kot so v našo svobodo in besedo verjeli naši predhodniki.

Dragi Kotuljci!

Kot poslanec in vaš predstavnik v hramu demokracije se še kako dobro zavedam, da sem lahko vaš glas, roka, ki odpira marsikatera vrata, nekdo, za katerega si želite, da bi mu lahko zaupali. Z vsem spoštovanjem do vseh vas in po svoji najboljši vesti se vedno znova trudim pokazati, da je politika, ki kroji naš vsakdan, v službi vas, dragi državljani. Vendar pa politika brez slehernega državljana nima nobene moči. Na vseh nas je, da se povežemo, saj smo, pregovorno, v skupnosti močni toliko, kolikor je močen njen najšibkejši člen.

Že davno pred nami so veliki ljudje tega človeštva in našega kraja s svojimi premišljenimi potezami izbojevali marsikatero bitko, izposlovali marsikateri dogovor, nam zagotovili svobodo. Nobene pravice nimamo, nihče med nami, da komurkoli vzame vse te izbojevane pravice. Niti v času, ko se nam zdi, da smo vse bolj odtujeni in vsak na svojem bregu. Prav zdaj, dragi krajani, je čas, da stopimo skupaj in ohranjamo največje in edine prave vrednote. Spoštovanje, sodelovanje, prijaznost, skrb za sočloveka.

Kotuljci so svetel zgled klenih Korošcev, ki so se v zgodovino zapisali z zlatimi črkami. Bratje Kuhar so gotovo med prvimi, ki so ponesli ime kraja v svet. Ne vedno z lahkoto in brez posledic. Ampak vedno, prav vsakič, z veliko ljubeznijo in trdno odločenostjo, narediti nekaj dobrega za svoje ljudi. Prav zgodbe in življenje bratov Kuhar kličejo po tem, da premislimo, kaj vse se da, če si tega le resnično želimo. Vsak na svoji strani barv politike, pa vendar bratsko. Za skupen cilj, za pravo stvar.

Ob praznovanju letošnjega krajevnega praznika nam je lahko toplo pri srcu. Kraj, ki slovi po svoji neopisljivi lepoti, se razvija. Pokrajina, odeta v živo pisane barve jeseni,  ima še večji čar zaradi dobrih ljudi, ki živijo tod. Zaradi vseh, ki si želijo, da bi bilo tukaj življenje prijazno, da bi se počutili izpolnjeno, da bi imeli vse, kar potrebujemo. Mlade družine so odličen obet za to, da življenje v vasi pod Goro nikoli ne bo potihnilo.

S skupnimi močmi nam je uspelo skoraj do vrat našega kraja pripeljati sodobno prometnico, ki bo še olajšala vsakodnevne poti v beli svet. Ki bo vsem nam, ki delamo v Ljubljani, a si želimo živeti v najlepšem kraju pod Goro, to tudi omogočila. Brez prevelikih odrekanj, izgube nepotrebnega časa in žrtev za nas in naše družine.

Kljub vsemu dobremu, ki nas obkroža, pa ne smemo zaspati. Kaj šele, da bi mislili, da bolje in več ne gre. Da smo nenadomestljivi in da ni nikogar, ki bi zmogel narediti kaj večjega. Še so stvari, ki jih nimamo, ali pa niso vsem enakovredno dostopne. Vsem mora biti skupna skrb, da bo podeželje enakovredno mestu, da bodo imeli ljudje, ki so sicer že obdarjeni s prelepo naravo, enake možnosti tudi pri dostopu do vse sodobne infrastrukture, vključno z vsemi komunikacijskimi sredstvi. Ki bodo omogočila, da iz navadnih bajtarjev zrastemo v pomembne osebnosti.

Prav danes Slovenci ponosno praznujemo Dan reformacije, državni praznik, ki obuja spomin na versko, politično in kulturno gibanje v 16. stoletju. Slovenci hkrati obeležujemo tudi rojstvo slovenskega knjižnega jezika. Ponosni smo lahko na svoj jezik in bogato kulturo, ki jo prav v našem kraju, teh majhnih, a prelepih Kotljah, preko bratov Kuhar tudi živimo. Ob tem dnevu si želim le eno. Zase in za vse nas. Da bi iz naših ust vedno letela le lepa beseda. Lahko je tudi odločna, ko je to potrebno. Mora pa biti spoštljiva in preudarna. Večkrat premišljena, preden zleti, da bi užalila.

Spoštovani,

Ob krajevnem in državnem prazniku vam iskreno čestitam in želim veliko dobre volje! Za premagovanje epidemije, vsakodnevnih bitk in življenjskih izzivov!

Vse dobro!