Boštjan Noč: »Enostavno lepo je biti čebelar – slovenski čebelar«

V Sloveniji čebelarstvo sodi med pomembnejše kmetijske panoge z dolgoletno tradicijo. Pred več kot 230 leti je znanje čebelarstva svetu predstavil Anton Janša (1734–1773), ki je bil prvi učitelj čebelarstva na cesarskem Dunaju.

V Sloveniji imamo več kot 11.000 čebelarjev, ki čebelarijo z več kot 205.000 čebeljimi družinami. Čebelji pridelki, pridelani v Sloveniji, so izjemni in so plod marljivosti čebel, čistega okolja in velikega znanja čebelarjev. Slovenija je izvorna dežela kranjske čebele, ki jo odlikujejo mirnost, delavnost in odlična orientacija. Velik del zaslug za nesporno kakovost slovenskega čebelarstva in izjemnih čebeljih pridelkov gre Čebelarski zvezi Slovenije (ČZS), ki vključuje več kot 200 čebelarskih društev s preko 8.000 čebelarji in je strokovna organizacija, katere eden glavnih ciljev je načrtovanje kmetijske politike na področju čebelarstva.

Zadnjih 14 let je njen predsednik Boštjan Noč. Številne uspešne zgodbe na področju čebelarstva so plod njegovega delovanja na ČZS. Na poti od ideje do izvedbe je običajno veliko ovir, a zgodbe ČZS so uspešne predvsem zaradi vizij, predanosti in trme njihovega predsednika in sodelavcev. Tudi ideja o razglasitvi svetovnega dne čebel se je porodila v njegovi glavi, med poslušanjem radia, ko se je nekega ponedeljkovega septembrskega jutra leta 2014, ob 6.30 vozil v službo na ČZS. Ker zanj ovire ne obstajajo, predvsem pa se ne zmeni za argumente, da se nekaj ne da, ga je odločenost prignala do tedanjega ministra, pristojnega za kmetijstvo, mag. Dejana Židana. Lahko bi rekli, da je vse ostalo zgodovina. Letos bo prav zaradi njega in vseh ostalih, ki so verjeli v njegove vizije, 20. maja ves svet ponovno praznoval svetovni dan čebel.

1. decembra bo minilo štiri leta od razglasitve svetovnega dne čebel, katerega pobudnica je bila ČZS. Kako danes z distance gledate na ta uspeh?

Slovenija, predvsem Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), na čelu s tedanjim ministrom mag. Dejanom Židanom, je dokazala, da se veliko idejo kljub naši majhnosti lahko uresniči. Predvsem sem vesel, da je bila pri tem projektu slovenska politika tako doma kot tudi v Evropski uniji popolnoma enotna, kar je bila garancija za uspeh. Ponosni smo lahko, da smo Slovenci predlagatelji teko pomembnega svetovnega dne, in predvsem, da je svetovni dan čebel 20. maj. To je na dan rojstva slovenskega čebelarja Antona Janše iz Breznice na Gorenjskem. Pri tem ne smem pozabiti paviljona Čebelji svet, ki je v začetku pomembno spremljal projekt svetovni dan čebel in je navdušil vsakogar doma in po svetu. Nepozabno je bilo prvo praznovanje svetovnega dne čebel v Žirovnici in postavitev spominskega obeležja kranjski čebeli v Višnji Gori.

Pot od ideje do razglasitve je bila dolga in naporna. Bi danes upali prehoditi isto pot?

Absolutno da! Ko smo začeli »sanjati« o svetovnem dnevu čebel, si niti nismo predstavljali, kako trnova pot bo od ideje do same razglasitve. Bilo je naporno, a tudi lepo. Na vsakem koraku je bila pobuda sprejeta z navdušenjem in ni bilo niti ene države, niti posameznika, ki pobude ne bi podprl. Enotna podpora v Organizaciji združenih narodov je bila nekaj neponovljivega za slovenske čebelarje in Slovenijo. V treh letih od ideje do realizacije smo navezali veliko prijateljskih stikov na različnih področjih, za katere verjamem, da bodo dolgoročno koristili Sloveniji in tudi čebelarjem. Skratka, to je bila enkratna in neponovljiva izkušnja. Prepričan sem, da če bi na začetku vedeli, kaj vse nas čaka, v to ne bi šli. Vseeno lahko danes pogledam z distance in rečem, da se je trud izplačal. Na tem mestu še enkrat hvala celotni ekipi projekta svetovni dan čebel na čelu z mag. Snežano Popovič.

Letos bomo četrtič praznovali svetovni dan čebel. Praznovanje se je v teh letih razširilo po vsem svetu. Ste zadovoljni z rastjo promocije Slovenije, slovenskega čebelarstva in pomena čebel?

Če bi mi ob ideji nekdo osebno rekel, da bosta pobuda in razglasitev svetovnega dne čebel doživela tako pozitiven odziv celega sveta, mu ne bi verjel. Danes cel svet pozna svetovni dan čebel. Ta se dan praznuje povsod. Svetovni dan čebel je postalo svetovno gibanje za čebele in opraševalce. Lahko rečem, da Slovenijo marsikdo sedaj pozna prav po čebelah. V svetu kar tekmujejo, kdo bo bolj inovativno praznoval ta dan. Kot pobudnike nas tega dne vabijo na praznovanja po celem svetu. Žal trenutno zaradi epidemije s covid-19 to ni mogoče. Vendar z veseljem povem, da je čebela zaradi svojega pomena in prepoznavnosti postala kralj živali!

Kako je razglasitev svetovnega dne čebel vplivala na čebelarstvo v Sloveniji?

Čebelarji smo bolj prepoznavni, več je zanimanja za čebelarstvo, za sajenje medovitih rastlin, s katerimi zagotavljamo dodatne vire hrane za čebele in ostale opraševalce. Zavedanje se je okrepilo tudi na ravni šol in izobraževanja, več je čebelarskih krožkov, mladih, ki se navdušujejo za čebelarstvo oz. otrok, katerim privzgajamo občutek za ohranitev čebel in okolja. Čebelar je danes v Sloveniji spoštovan in čebela cenjena.

Opazite večjo ozaveščenost o pomenu čebel zaradi svetovnega dne čebel?

Prepoznavnost slovenskih čebelarjev se iz dneva v dan povečuje. Danes skoraj ni Slovenca, ki ne ve nekaj o čebelah. Podpora javnosti čebelarjem je velika. Slovenci dobro poznajo kakovostne čebelje pridelke slovenskih čebelarjev, veliko gospodarskih družb se odloča za darila iz čebeljih pridelkov, gospodarske družbe podpirajo številne čebelarske projekte … Ogromen napredek je tudi pri sajenju medovitih rastlin na domačih vrtovih, okenskih policah, v parkih … Tudi kmetijstvo se vse bolj zaveda pomena opraševanja čebel. Veseli nas tudi, da politika čebelarstvu namenja enotno podporo. Slovenci dokazujemo, da je čebelarstvo del naše identitete in na to smo res ponosni.

Kje še vidite možnosti promocije slovenskega čebelarstva v prihodnosti?

Graditi moramo na naši bogati tradiciji, znanju, edinstvenosti in predvsem naši kranjski čebeli. Ne smemo pozabiti na naše kakovostne čebelje pridelke. Razvijati moramo nove izdelke iz čebelji pridelkov, biti moramo inovativni. Veliko priložnosti odpira tudi Slovenska čebelarska akademija. Menim, da je poudarek na kvaliteti in ne kvantiteti prava pot za naprej. Omeniti moram tudi skorajšnji vpis slovenskega čebelarstva na seznam Unesco, ki je prav tako svojevrsten dosežek.

Na čelu ČZS ste že 14 let. Kateri so tisti projekti, ki ste jih naredili in na katere ste najbolj ponosni?

Posebej ponosen sem na našo kranjsko čebelo, ki smo jo ob vstopu v Evropsko unijo zaščitili. Ponos so slovenski vzrejevalci matic, ki širijo sloves naše avtohtone čebele po svetu. Številni skupni projekti slovenskih čebelarjev so naš skupni ponos. Izpostaviti bi želel ustanovitev Javne svetovalne službe v čebelarstvu, projekte Medeni zajtrk, dan slovenske hrane, Evropski medeni zajtrk. Ne smem pozabiti na kozarec za med slovenskih čebelarjev, tri evropsko zaščitene medove, ekološke čebelarje, svetovni dan čebel, paviljon medena zgodba, skorajšnja hiša kranjske čebele, ApiSlovenijo, učni čebelnjak za invalide ... Potem so tu še številni podarjeni čebelnjaki po svetu, pri katerih bi rad izpostavil čebelnjak pred Organizacijo združenih narodov v New Yorku in podarjen čebelnjak papežu v Rimu.

Osebno sem najbolj ponosen na izredno dobro delujoča čebelarska društva, praporščake, mentorje v čebelarskih krožkih, čebelarski pevski zbor, vse upravne in nadzorne odbore ČZS, moje podpredsednike in na ljudi, brez katerih realizacije številnih projektov ČZS ne bi bilo in predvsem na moje zaposlene na ČZS, ki kar premalokrat z moje strani dobijo besedo »HVALA!«. V posebno zadovoljstvo mi je tudi konstruktivno sodelovanje z državo, predvsem z MKGP. Izpostaviti moram tudi ogromno podporo naših občin, saj je podpora lokalnih skupnosti ključnega pomena za delovanje čebelarskih društev na terenu.

Trenutno smo v fazi realizacije enega najpomembnejših projektov, ne samo za slovenske čebelarje temveč za vse evropske, ki ga na našo pobudo vodi MKGP, in sicer enotno označevanje porekla medu v Evropski uniji. Želimo si, da vsak potrošnik ve, od kod prihaja med, ki ga kupi.

Na tem mestu bi želel podati  še eno pobudo. Največji problem svetovnega čebelarstva je že 50 let zajedalec varoja, ki vsakoletno uniči ogromno čebel. Naj bo Slovenija pobudnica, da se v svetu zganemo in na podoben način, kot za cepivo za covid-19, globalno namenimo denar za raziskave, ki bodo našle učinkovito naravno sredstvo za uničevanje tega zajedavca čebel. To bi bila največja podpora čebelam in čebelarjem. Če sta volja in cilj, je tudi pot. Prepričan sem, da enotna Slovenija tudi to zmore!

Kateri so tisti projekti, ki jih v prihodnje na ČZS snujete z namenom promocije čebelarstva?

Pred kratkim smo na pot pospremili potujoči paviljon medena zgodba. Ob letošnjem svetovnem dnevu čebel vam lahko zaupam nov edinstven projekt ČZS, in sicer 3D čebela velikanka v velikosti skoraj 2 m. Že v prvi polovici leta bo postavljena ob čebelarskem centru Slovenije. Omenjena čebela bo podoba prave čebele, pokazala bo tudi želo, svoj rilček … Njena posebnost bo, da bodo ljudje lahko opazovali, kako nas čebele vidijo skozi svoje oči. Spoznati bo lahko še marsikaj, a naj zaenkrat nekatere podrobnosti ostanejo skrivnost. Tudi na področju izobraževanja in usposabljanja čebelarjev uresničujemo dolgoletne želje čebelarjev po regijskih učnih čebelnjakih. V naslednjih dveh letih bo v Sloveniji postavljeno 14 učnih čebelnjakov za praktično usposabljanje čebelarjev, od tega devet že letos.

Kje vidite največje možnosti razvoja čebelarskega turizma, ki je v razcvetu?

Čebelarski turizem je priložnost Slovenije. Tukaj smo edinstveni in prepoznavni v svetu. Naš čebelnjak, naši panji, poslikane panjske končnice, apiterapija … Menim, da bi na apiturizmu morali in moramo graditi prepoznavnost Slovenije ter našega butičnega doživljajskega turizma z dodano vrednostjo.

Tudi sam ste čebelar. Kako bi navdušili nekoga, ki se želi ukvarjati s čebelarstvom, da bo to tudi zares storil?

Čebele moraš preprosto začutiti, moraš jih imeti rad. Ko enkrat čebele začutiš, postanejo del tebe in ti del njih. Enostavno lepo je biti čebelar – slovenski čebelar! Seveda z veliko mero odgovornosti, nenehnega izobraževanja, dobre volje in vztrajnosti pri skrbi za čebele, še posebej v letih, ko nam narava ne prizanaša.

Vir: Ministrstvo za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano