Ob obletnici smrti 18. februarja obujamo spomine na Prežihovega Voranca

Spomin na pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca je na Koroškem močno prisoten tako skozi njegova dela kot tudi preko spominskega muzeja in tradicionalnih dogodkov, vezanih na našega velikega pripovednika. 

Na 18. februar smo ob obletnici njegove smrti poiskali prav poseben, prvoosebni spomin nanj, ki je vedno »vreden zlata«.

Za spomine smo prosili Vorančevi pravnukinji, Urško in Mojco Petrič.

Pravnukinja Urška Petrič

»Prav osebnega srečanja z njim nisem imela, ga je imela pa moja mami, sicer pa je bila tudi sama dojenček in ker je zelo jokala, ko sta se prvič srečala, ji je menda rekel, da je en »majhen poprček« . Vsekakor pa se je doma veliko govorilo o njem in o dogodkih ter osebah povezanih z njim. Po teh pripovedovanjih ga imam v spominu kot dokaj skrivnostnega človeka, velikega popotnika, na trenutke z veliko srečo in tudi nesrečo, človeka, ki je res znal izkoristiti svoj potencial in tudi kot človeka, ki je sledil nečemu večjemu in zanj nadvse pomembnemu cilju, ne glede na žrtve.

Zdi se mi celo, da je imel že kot otrok po eni strani veliko prednost, da je odraščal v času eksistenčnih stisk, pomanjkanju, vojnah, skratka hudih in težkih časih. Tako je znal ceniti tisto nekaj, kar ga je tako močno gnalo naprej … O teh hudih in težkih časih ter velikih stiskah malih ljudi pa so mu veliko pripovedovali tudi doma, nekaj teh ljudi je spoznal tudi sam … Vse to je vplivalo na njegove misli, delo in tudi na sposobnost vse te krivice in dogodivščine spisati v zgodbe, romane, povesti … s kančkom humorja seveda.

Njegova sled v naši družini je zelo pomembna, smo ponosni nanj. Sama zaenkrat kakšne posebne podobnosti z njim še nisem odkrila, le to, da se trudim biti veliki popotnik, ampak mislim, da ga bom težko prekosila.

Edino, kar nam je pa vsem sorodnikom skupno, je pa gotovo ta njegov Preški vrh in pogled na Kotlje. To se mi zdi, da je vpisano v naše gene. Na te kraje se vsi radi vračamo, ne glede na to, kje smo in se ga spominjamo po nekem spokojnem in mirnem kraju, kjer ti že sam razgled olajša težave in odvrne slabe misli … Lepo je tudi to, da nas je tam še nekaj zastopanih ter tudi, da se vsi ''lokalci'', pomembni ali manj pomembni, trudijo ohraniti spomin nanj.« 

Pravnukinja Mojca Petrič

»Po pripovedovanju moje prabice in bice, mi je bil dedi Voranc v njegovih zadnjih letih življenja prikazan kot zadržan in zamišljen človek. Kar, moram priznati, nas niti ni čudilo, glede na vse, kar je videl in doživel.

Ko pa je lahko končno zaživel s svojimi na Preškem vrhu, je želel imeti za ustvarjanje svojih pisateljskih mojstrovin popoln mir v svoji sobi z razgledom na Uršljo goro. Miru pa vse dokler sonce ni zašlo za Peco, ni bilo – saj mu je ta ista soba služila tudi kot poslanska pisarna, ko je bil ljudski poslanec v Jugoslaviji. Vestno je prisluhnil težavam ljudi ter sosesk, zaradi katerih so ga iskali, da bi jim pomagal pridobiti boljši jutri. A nenazadnje je bil končno med preprostimi ljudmi.«

Prežihov Voranc se je v svojem življenju in delu vseskozi zavzemal za pravice socialno šibkih, ponižanih slojev družbe. Za sanje o pravičnejšem svetu je tvegal svoje življenje.

Dokler bo živ spomin in njegova dela, bo med nami neizbrisna sled vsega tega, kar se je zgrnilo v njegovi podobi in za kar mu moramo biti hvaležni.

Poiščimo te dni kakšno njegovo delo ali se o njem pogovarjajmo s svojimi najbližjimi.

Pravnukinjama, spoštovanima Urški in Mojci Petrič, se iskreno zahvaljujemo za sodelovanje.