Računalniki za OŠ Juričevega Drejčka

Je že res, da veliko stvari jemljemo kot samoumevne. Kot recimo šolo. Spomnim se svojega profesorja, ki je rad dejal: »Test bomo pisali, pa če bodo koli padali z neba, pa tudi če bo konec sveta!«

To so bili tisti časi, ko smo učenci in dijaki nekje odkrili svoj notranji glas in ga pričeli poslušati. In tisto, kar smo slišali, je bilo, da nam testi niso všeč. Sploh ne spomladi, ko smo bili zaljubljeni in je bilo zunaj lepo vreme. Takrat smo radi posedali na travnikih, na klopcah iz podrtega hloda, na robu gozda.

In nekega jutra, bilo je 16. 3. 2020, je bilo vse drugače. Šola je zaprla svoja vrata in pričeli smo s poukom na daljavo. Računalnik je postal tako nujen in obvezen kot prej zvezek in peresnica. Ampak razlika v ceni je ogromna in mnogi starši so se znašli v stiski, da svojemu otroku ne morejo zagotoviti svojega računalnika, za nemoten pouk na daljavo.

Iskali smo rešitve in na srečo se je le odzvalo nekaj donatorjev: Občina Ravne na Koroškem, Zveza prijateljev mladine in tudi posamezniki (Romana Abraham in Špela Primožič), ki so nam prijazno odstopili 10 svojih računalnikov. Starši so bili ganjeni in hvaležni, otroci navdušeni. Zdaj se lahko vsak naš učenec šola na daljavo  in mu ni treba več čakati, da bo prišel na vrsto za računalnik, saj so zaradi razmer pred njim še starši, ki delajo od doma, in starejši brat ali sestra. Učitelji, sošolci in sošolke so oddaljeni že mesec dni, odkar smo se videli. In sprašujem se: ali je sedaj prišel tisti čas, ko bo učitelj dejal: »Jutri pišemo test!« in bodo vsi učenci navdušeni in veseli, da so spet v šoli. Skupaj!

Veliko bliže smo si trenutno tudi zato, ker imamo računalnike.

Zelo smo hvaležni!

Urška Vezonik, učiteljica