Proslava pri sv. Neži
Vsako leto, na drugo soboto v januarju, se v gozdu, visoko nad cerkvijo sv. Neže na Koroškem Selovcu, zbere lepa skupina ljudi, ki ohranjamo spomin na dogodek, ki se je na tem mestu zgodil 12. januarja pred petinsedemdesetimi leti. Takrat je kri sedmih slovenskih mučencev pordečila zamrznjena in zasnežena tla. Gestapovci iz dravograjskega zapora so tu končali svoje krvavo delo. Večji del pobitih je bilo pred tem zajetih na novoletno jutro pri Jurčku pod Uršljo goro in nato enajst dni mučenih v dravograjski mučilnici. Najmlajši med njimi je bil star sedemnajst let, drugi po starosti pa samo nekaj mesecev več. Ta je na tem mestu umrl skupaj s svojim očetom.
Zbrani ljudje so iz vrst članstva ZB za vrednote NOV, so simpatizerji slovenskih borcev, sorodniki žrtev. Z leti so v mnogih okoljih začeli organizirati skupinske pohode, prihajati iz različnih smeri na kraj spomina in se udeleževati slovesnosti. Ravenski taborniki so se ob lanskem srečanju spomnili, da so na prireditev prišli že štiridesetič, vsakokrat peš iz Raven na svojem pohodu »Sedmih talcev«. Kmalu so jim sledili tudi mladi ravenski planinci. Poseben fenomen je OŠ Juričevega Drejčka. Šola nosi ime tu ubitega talca Andreja Kotnika, najmlajšega med žrtvami. Šolarji že vrsto let pripravijo del kulturnega programa, šola pa pomaga organizatorjem tudi pri organizaciji prireditve. Pohodniških skupin pa je vedno več, ne moremo našteti vseh, smo pa organizatorji vseh zelo veseli.
Ker gre za prireditev v zimskem času, smo bili udeleženci skozi zgodovino deležni vsakršnega vremena. Včasih je tu prava zima, drugič pa se že sluti prihod pomladi. Udeležencem najbolj seže v srce, zjutraj zakoračimo v sveže zapadel sneg, v spominu je ostala tudi proslava, ko so nastopajoči izvajali program pri - 21 °C. Zgodilo se je, da so glasbeni inštrumenti odpovedali, proslava pa v celoti nikoli ni bila odpovedana.
Letošnja proslava je potekala v idealnih vremenskih pogojih in temu primeren je bil tudi obisk.
Predsednik občinske organizacije ZB za vrednote NOV Ravne na Koroškem Maksimiljan Večko je na slovesnosti pozdravil vse navzoče, med njimi v prvi vrsti sorodnike talcev. Pozdravil je vse izvajalce programa:
- Godbo Ravenskih železarjev,
- Praporščake,
- Učence in člane kolektiva osnovne šole Juričevega Drejčka,
- Recitatorja Jožeta Prednika,
- Slavnostnega govornika Marijana Lačna, častnega občana Črne na Koroškem in sima partizana Ivana Lačna, ki je bil zaprt v Dravogradu skupaj s talci in ohranil dragocene spomine na njihove zadnje dni.
- MPZ Markovič Kristl - Mato
Med ostalimi navzočimi je posebej pozdravil tudi poslanca v Državnem zboru Janija Prednika, župana domače občine dr. Tomaža Rožena, občinske svetnike, predstavnike Pokrajinskega in območnih združenj veteranov vojne za Slovenijo in predstavnike organizacij ZB za vrednote NOV iz Mežiške, Dravske in Mislinjske doline na čelu z generalnim sekretarjem Glavnega odbora ZZB Slovenije. Posebnega pozdrava je bila deležna tudi delegacija Zveze koroških partizanov in antifašistov iz Pliberka.
Slavnostni govor Marijana Lačna je v celoti objavljen posebej. Je pa med drugim povedal: 'Spoštovani prisotni, usoda (ali kaj vem kaj) je hotela, da imam jaz danes čast spregovoriti vam te besede; če bi bilo samo malo drugače te možnosti ne bi imel. Juričev Drejček, eden izmed teh sedmih mučenikov in moj oče, oba sta bila z Dobrij, sta namreč skupaj pretrpela zadnje dni Drejčkovega življenja v gestapovskih zaporih v Dravogradu. On je tudi zadnji, ki je preživel te zapore in videl Drejčka živega. Mogoče je moj oče preživel te zadnje dni tudi z drugimi šestimi, a jih verjetno ni poznal, tako vsaj sklepam iz njegove pripovedi'.
V napovedi nastopa MPZ Markovič Kristl – Mato sta bili posebej izpostavljeni dve pesmi, ki so ju zapeli »Pesem 14. divizije« in »Rož, Podjuna, Zila«. Poudarjeni so bili avtorji. Pesmi 14. divizije sta avtorja Sveto Marolt – Špik (glasba) in Karel Destovnik – Kajuh (Besedilo). Oba sta bila borca te divizije, člana njene kulturniške skupine in oba sta padla ob koncu nemške ofenzive, ko je divizija prišla na Štajersko in Koroško.
Rož, Podjuna, Zila je neimenovana koroška himna. Besedilo sta napisala Janko Mikula in Janko Olip, uglasbil pa jo je Pavel Kernjak. Slednji je pesem posvetil Vinku Poljancu, prvi žrtvi med koroškimi slovenskimi duhovniki, ki so ga gestapovci ubili v celovškem zaporu, kmalu po anšlusu leta 1938.
Sledilo je polaganje venca. To slovesno dejanje so opravili: poslanec Jani Prednik, generalni sekretar GO ZZB Slovenije in ravenski podžupan Aljaž Verhovnik in predstavnica Zveze koroških partizanov Mojca Koletnik iz Pliberka.