Dr. Vinko Skitek: Guštanj in Kotlje v srednjem in zgodnjem novem veku
V Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika oziroma tamkajšnjem razstavišču je potekala predstavitev knjige Dr. Vinka Skitka pod naslovom Guštanj in Kotlje v srednjem in zgodnjem novem veku.
Izšla je že tretja znanstvena monografija v zbirki Obzorja Koroške, ki jo izdaja Zgodovinsko društvo za Koroško. Društvo in njegovo delovanje je predstavila dr. Karla Oder.
Avtor dr. Vinko Skitek v njej predstavlja, na podlagi na novo odkritih in sistematično obdelanih domačih in tujih arhivskih virov, nova spoznanja na področju življenja v srednjeveškem trgu Guštanj in njegovi širši okolici med 13. in 17. stoletjem. Prvi del knjige je posvečen podrobnejši predstavitvi nastanka gradov in dvorcev v Guštanju in njegovi okolici. Bralec se lahko na ta način pobliže seznani z nastankom Bamberškega dvora, ki je nastal v 11. stoletju in so ga bamberški škofje uporabljali za upravljanje svojih posesti v Mežiški dolini. Za njim je na vrhu hriba Pigl v začetku 13. stoletja nastal zgornji guštanjski grad, kateremu se je po letu 1330 pridružil se spodnji guštanjski grad ob Meži in kateri je v 16. stoletju dobil novo ime Grinfels. Vitezi Guštanjski so si za potrebe bivanja od začetka 14. stoletja naprej začeli graditi svoje lastne dvore v bližini Guštanja. Tako so še nastali Grad Dob in dvorec Dob – oba pri Dobji vasi, dvorec Ravne, dvorec Čečovje ter dvorca Javornik in Križni dvor pri trgu. Eden od slednjih dveh je zaradi svoje lokacije gotovo naslednik prvotnega prej omenjenega Bamberškega dvora. Čisto svojo zgodbo o nastanku ima Krajgerjev dvor, ki je stal na vrhu Tičlerjevega dvora in ga je v začetku 15. stoletja pozidala rodbina Kraigh. Sredi 16. stoletja je nastal dvorec Šrotnek, katerega je postavil Krištof Schrottenbach, okrog leta 1626 pa dvorec Podgora – po domače Lubasov dvorec, katerega je postavil Krištof Javornik. Poleg gradov in dvorcev je na življenje tukajšnjih prebivalcev vplival tudi trg Guštanj s svojimi obrtniki in cehi. Eden izmed guštanjskih cehov je bil tudi lončarski ceh, kateremu je deželni knez leta 1609 potrdil pravila njegovega delovanja.
V knjigi najdemo tudi precej podatkov o življenju takratnih kmetov, ki so bili večinoma vsi v podložniškem odnosu do lokalnega plemstva. Tako lahko izvemo katere pridelke so pridelovali tukajšnji kmetje pred dobrimi 400 leti in koliko teh pridelkov so morali oddajati svojemu zemljiškemu gospodu.
Povsem svoj zgodovinski razvoj so imele Kotlje, ki so leta 1314 postale last svobodnih gospodov Žovneških (kasnejših celjskih grofov) in bile kot samostojen urad do srede 16. stoletja del gospostva Šoštanj.
Avtor v knjigi opisuje tudi delovanje guštanjske župnije, ki se takrat imela svoj sedež v Farni vasi in vikariata v Kotljah. Predstavljene so srednjeveške značilnosti tukajšnjih cerkva (Devica Marija na jezeru, sv. Barbara v Zagradu, sv. Volbenka in sv. Ana na Lešah, sv. Janez na Poljani, sv. Lenart na Platu, sv. Anton in sv. Egidij na Ravnah, sv. Marjeta v Kotljah, sv. Mohor in Fortunat na Šrotneku, sv. Neža na Vrhah, sv. Rok in Boštjan na Selah) in njihove omembe v srednjeveških dokumentih. Povsem na novo odkrita je cerkev sv. Frančiška na Selah, ki je v arhivskih dokumentih izpričana leta 1592 in je stala do prve polovice 18. stoletja, ko so jo opustili, kar nam potrjuje vizitacijsko poročilo iz leta 1751.
Knjiga je narejena na velike številu sistematično zbranih arhivskih dokumentov v slovenskih, avstrijskih in italijanskih državnih in cerkvenih arhivih in predstavlja temeljno zgodovinopisno delo za področje srednjeveške zgodovine v Mežiški dolini.