Laura Kumprej: Koroška krajina

V razstavišču Koroške osrednje knjižnice je potekalo odprtje razstave »Koroška krajina«, katere avtorica je domačinka Laura Kumprej, hči umetnika Benjamina Kumpreja.Akademska slikarka Laura Kumprej se v svojem slikarstvu ukvarja predvsem s pokrajino in krajinskimi motivi, s poudarkom na akrilnih barvah v smislu nenehnega poigravanja s kontrasti. Z diplomskim delom Krajina za večno/Forever Landscape je leta 2016 diplomirala pri profesorju Bojanu Gorencu. Trenutno zaključuje magistrski program slikarstva na ALUO. Leta 2018 je prejela posebno priznanje strokovne žirije v okviru 10. mednarodnega Ex-tempora Ptuj.  Koroška umetnica je v galerijskih prostorih Koroške osrednje knjižnice na Ravnah na Koroškem prvič samostojno razstavljala.

'Laura Kumprej je predstavnica najmlajše generacije študentov ljubljanske ALUO, od koder že vse od ustanovitve leta 1945 izhajajo umetniki in umetnice, ki na kasnejši samostojni poti več ali manj uspešno izgrajujejo samolasten umetniški izraz. Dobra osnova in prava spodbuda ter usmerjanje s strani profesorja mentorja bodočemu umetniku prav gotovo omogočata razvoj v različne ustvarjalne procese, bodisi vezane na sodobne medije z odzivom na aktualno družbeno-kritično dogajanje, ali na neke že ustaljene umetniške prakse.

Tudi Laura Kumprej se kot sodobna vizualna umetnica na začetku svoje ustvarjalne poti spogleduje z različno motiviko, v tehničnem oziru pa ostaja zvesta klasičnemu slikarskemu mediju. Na prvi samostojni razstavi se predstavlja s serijo krajin, svojih novejših del, ki jih je ustvarila v zadnjem letu dni, v domači hiši visoko nad Lešami.

Prav gotovo so se njeni vzgibi kazali že ob spremljanju očetove slikarske poti, kjer je imela krajina prav posebno mesto, kako da ne, saj se dom Kumprejevih, stara domačija Pristov, sicer omenjena ze v leškem rokopisu iz 18. stoletja, nahaja vrh hribovske globeli, obdana z bogato naravno in kulturno dediščino. 

Motiv krajine v pravem pomenu besede ima več stoletno tradicijo, vendar je moralo do razvoja krajine kot samostojnega motiva preteči več stoletij. Od svojih osnov v poznem srednjem veku, ko je služila zgolj za ozadje številnih portretov tako profane kot sakralne umetnosti, do obvladovanja perspektivičnega poglabljanja v prostor v 14. in 15. stol., je sicer sledilo renesančno odkritje linearne perspektive v krajini, vendar se vedno le z vlogo ozadja. V času baroka sta se jasno oblikovali idealizirana krajina v Italiji in realistična pri nizozemskih mojstrih, velik preporod krajine pa je prineslo šele 19. stoletje, ki velja za njeno zlato dobo. Pleneristično slikanje francoskih krajinarjev se je nadaljevalo v impresionizem, ki je z Monetom našel enega najodličnejših krajinarjev vseh časov, ki je vplival na razvoj v vseh evropskih deželah. V času modernizma pa je krajina postala bolj kot kdajkoli prej zaznamovana z osebnim videnjem umetnika. Tudi v zavesti slovenskega slikarstva je krajinarstvo globoko zasidrano in aktualno življenje ene od najmogočnejsih slikarskih tradicij tudi pri nas še vedno dobro zastopano. Glede na način same predstavitve oziroma umetnikov odnos do krajine govorimo o realistični oz. idealistični, ogromno pa jih niha med tema dvema poloma. Tudi za pejsaže Laure Kumprej lahko trdimo, da nihajo med realističnim in idealističnim, saj sicer realistično krajino idealizira predvsem z obravnavo njene barvne študije. V njenem dosedanjem razvoju tega motiva smo priča iskanju novih rešitev tako v perspektivi, kakor tudi v študiji barvne sheme.  Tako sledimo od premišljeno razporejene perspektive s poudarjanjem ravnih linij, ki v sinhronem dialogu na tleh in nebu ustvarjajo nekakšne silnice, ki jih omehcajo šele vmesne podobe vrhov, največkrat Pece in Uršlje gore. Svojo krajino je Laura Kumprej sprva gradila na enakomerni porazdelitvi med zemljo in nebom z vmesnim poudarkom na nebu, v novejših delih pa glavno vlogo zopet dobiva pokrajina sama. Tudi barvna obravnava neba variira od ostrejših, sunkovitih do vedno mehkejših linij, vselej pa v komplementarnem odnosu med toplimi ali hladnimi toni.

V tej fazi skoraj gotovo sledimo samemu razvoju Laurine krajine tudi v smislu študije gradnje perspektive, saj ji platna večjih formatov omogočajo bolj pregledno in svobodno gradnjo perspektive v obravnavanju globine z več vmesnimi prostori. Večjo veljavo v tem medprostoru dodaja vrhovom, kjer se še posebej sprosti in poigrava z barvnimi kontrasti, s katerimi dosega pravo mistično občutenje njihove dominantne vloge.

Več kot očitno smo priča le eni od nadaljnjih faz Laure Kumprej, kjer je zaznati  sproščeno interpretacijo realistične krajine, ki na drzen način odslikava sodobno panoramo tega dela spodnje Mežiške doline, je o avtorici razstave povedala    Aleksandra Čas.

Čudovit likovni dogodek ob odprtju razstave je skozi besedo pospremila umetnostna zgodovinarka Aleksandra Čas, prisluhnili smo kitaristu Andreju Ofaku ter pozdravnemu nagovoru direktorice knjižnice mag. Irene Oder.

Razstava bo na ogled do 30. novembra 2019.