Okrogla miza Spominske hiše in muzejski prostori

Koroški pokrajinski muzej, Muzej Ravne na Koroškem, je v muzejskem razstavišču pripravil okroglo mizo na temo Spominske hiše in muzejski prostori.  Muzej Ravne je ob 40. obletnici spominskega muzeja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca organiziral različne dejavnost med njimi tudi okroglo mizo.

Na okrogli mizi so bili predstavljeni različni strokovni pristopi, pogledi in načini varovanja s področja muzeološke, literarne in konservatorske stroke ter postopki dela s knjižničnim domoznanskim originalnim gradivom. Le s sodelovanjem različnih strok in z različnimi načini obravnave ter prezentacije dobimo celovit vpogled v obravnavane vsebine.

Sodelovali so dr. Helena Rožman, Mestni muzej Krško; mag. Igor Likar, Društvo slovenskih pisateljev; Srečko Štajbarher, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor; in Simona Vončina, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika.

Kostosinja muzeja Liljana Suhodolčan je nagovorila zbrane na dogodku - okrogli mizi na temo Spominske hiše in muzejski prostor z naslednjimi besedami: »Med nami prav lepo pozdravljam vse nocojšnje goste, ki prihajajo iz različnih zavodov in društev, vsem pa je skupno, da je današnja izbrana tema tudi del njihovega profesionalnega, strokovnega delovanja. Letos mineva 40 let odkar je Prežihova bajta odprta za javnost kot spominski muzej pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca. Visoka obletnica je bila tudi osrednja tema že 17. tradicionalnega srečanja pri spominskem muzeju, ki ga vsako leto pripravljamo 10. avgusta, na pisateljev rojstni dan, in letos smo ob tej priložnosti po 20 letih ponovno izdali razširjeni katalog Prežihova bajta 1979 - 2019. Vsem je dobro poznano, da so spominski muzeji literatov po Sloveniji priljubljene točke izletov ne le slovenskih šolarjev temveč tudi odraslih obiskovalcev, ki na tak način spoznavajo slovensko literarno pokrajino.

Okrogla miza na temo Spominske hiše in muzejski prostor je del praznovanja 40. obletnice Prežihove bajte in je hkrati tudi priložnost, da ovrednotimo ne le Vorančev spominski muzej, temveč tudi druge v slovenskem kulturnem prostoru in prav zato, kot sem že v uvodu omenila, smo povabili v goste predstavnike različnih strok z namenom, da nam predstavijo različne strokovne pristope, poglede in načine varovanja pomembnih vsebin kulturne dediščine z muzeološkega, literarnega, konzervatorskega zornega kota ter postopke dela s knjižničnim domoznanskim originalnim gradivom.  

Želimo izmenjati izkušnje, spoznati naše stične točke, že uveljavljene oblike sodelovanja in mogoče bo današnje soočanje priložnost novih oblik sodelovanja v prihodnje.

Suhodolčanova je podala nekaj splošnih dejstev o nastajanju našega spominskega muzeja Prežihova bajta:

- Prežihovo bajto so Kuharjevi kupili leta 1911, ko je imela družina za seboj že vrsto let najemniškega življenja.

- Bila prvi in edini dom Kuharjeve družine. Po očetovi smrti leta 1944 je za njim gospodaril njegov sin Anzej. Po Anzejevi smrti, leta 1944, so posestvo podedovali njegovi otroci in ga leta 1966 prodali Ferdu in Mariji Potočnik. Nova lastnika sta se pri občini pozanimala, ali obstaja kak kulturni interes zanjo, saj bi jo drugače, tudi zaradi dotrajanosti, po svoje uredila. Bajta je bila zgrajena leta 1812. Stekli so postopki z takratnim občinskim svetom za kulturo.

- Leta 1969 jo je Zavod za zaščito kulturnih spomenikov Maribor razglasil za kulturni spomenik, julija 1973 pa je takratna Skupščina občine Ravne na Koroške izdala odločbo o zavarovanju bajtine neposredne okolice.

- Do takrat so predvsem šolarji obiskovali Vorančevo vdovo v Časovi vili na Prežihovi kmetiji, kjer je uredila sobo z Vorančevo osebno zapuščino, ki pa ni bila strokovno urejena niti vzdrževana in zato Prežihova vdova ni mogla sama pokazati obiskovalcem prave pisateljeve podobe.

- Oktobra 1975 je bil imenovan osrednji odbor Prežihovega sklada. Njegov predsednik je postal Miloš Mikeln, vanj pa so bili imenovani tudi predstavniki Slavističnega društva Slovenije, Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje, Kulturne skupnosti Slovenije in Ravne na Koroškem ter zastopniki Kotelj.

- Aprila 1976 je odbor začel z delovanjem, izdali so poziv slovenskim šolarjem, da bi začeli zbirati »Prežihov dinar«, ki bi pomagal pri obnovi in ureditvi spominskega muzeja. Za pomoč so prosili tudi druge občinske kulturne skupnosti v Sloveniji ter druge organizacije in podjetja. Odzvalo se je 224 slovenskih osnovnih in srednjih šol, 15 občinskih kulturnih skupnosti in 14 drugih slovenskih podjetij.

- Prvi strokovni pregled bajte je pokazal, da je v zelo slabem stanju, razen kamenja v kletnem delu stavbe in zidanega dela stene v črni kuhinji, kjer je bilo odprto ognjišče.

- Zavod za spomeniško varstvo je naredil natančen posnetek obstoječega stanja in spomladi leta 1979 so lahko začeli s podiranjem stare bajte in s postavljanjem njene rekonstrukcije.

- Dela pri spominskem muzeju so napredovala, pokazalo pa se je, da je treba še marsikaj postoriti v hlevu in na skednju, saj je bilo celotno gospodarsko poslopje prav tako dotrajano, urediti pa je bilo potrebno tudi širšo okolico, počivališče nad spominskim muzejem in parkirišče na vrhu.

- Skoraj vzporedno z obnovo in ureditvijo Prežihove bajte je tekel projekt  izdelave bronastega spomenika Prežihovemu Vorancu, ki je delo akademskega kiparja Stojana Batiča, postavljen na razglednem mestu nad Prežihovo bajto.

- Zbiranje notranje opreme na terenu je prevzel takratni Delavski muzej in Študijska knjižnica. Pri izboru opreme je sodelovala tudi Prežihova vdova, ki je po spominu razporejala kose opreme, ki so v hiši dobivali podobo časa, ko so Kuharjevi živeli v njej.

-  Slavnostna otvoritev spominskega muzeja je bila 11. oktobra 1979 v okviru »Prežihove svečanosti '79«.

V zadnjih letih v Koroškem pokrajinskem muzeju uresničujejo želje prvih snovalcev spominskega muzeja - po živem muzeju. V ta kontekst vsekakor sodi nega in obrezovanje starega sadovnjaka ob bajti, postavitev tatrmana - lesenega vodnega korita s pitno vodo na dvorišču, ureditev gartla - vrta z začimbnicami, zelišči in zelenjavo, prikaz prešanja mošta – sadjevca na stari preši - stiskalnici ter odprje kašče kot kmečke zakladnice  pridelka na kmečkem domu z notranjo ureditvijo. Čaka jih še en velik zalogaj, to je ureditev gospodarskega prostora s prikazom kmečkega življenja in dela.