17. Tradicionalno srečanje pri Prežihovi bajti

1. Tradicionalno srečanje pri Prežihovi bajti je v soboto, 10. avgusta zvečer, potekalo v znamenju 40-letnice spominskega muzeja pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca. Prireditev je moderirala Barbara Polutnik Brusnik, ki je najprej povabila direktorja Koroškega pokrajinskega muzeja mag. Tadeja Pungartnika, da pozdravi obiskovalce, ki so tudi to leto v velikem številu obiskali to priljubljeno prireditev. Za njim je spregovoril župan ravenske občine in predsednik Prežihove ustanove dr. Tomaž Rožen. V kulturnem programu sta nastopila Janez Dovč in Gregor Vovk, Sozvočja Slovenije. Slavnostni govornik Miroslav Osojnik je v svojem govoru orisal okoliščine njegovega nastanka in njegovo delovanje. Poudaril je, da je zaradi pobude Prežihove vdove Marije Kuhar akcija stekla že v letu 1975. Oktobra 1975 so imenovali osrednji odbor Prežihovega sklada. Njegov predsednik je postal Miloš Mikeln, vanj pa so bili imenovani tudi predstavniki Slavističnega društva Slovenije, Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje, Kulturne skupnosti Slovenije in Ravne na Koroškem in zastopniki Kotelj. Aprila 1976 je odbor začel delo s pozivom slovenskim šolarjem, da bi začeli zbirati za »Prežihov dinar« ki bi pomagal pri obnovi in ureditvi spominskega muzeja. S to potezo so seveda hoteli doseči bolj propagandni kot pa konkretni finančni učinek, pa so na koncu ugotovili, da tudi na ta način zbrana denarna sredstva niso bila tako majhna. V ta namen so izdali tudi zgibanko, za katero sta besedili prispevala slavist Janez Mrdavšič in etnolog Milan Vogel. Za pomoč so prosili tudi občinske kulturne skupnosti v Sloveniji ter druge organizacije in podjetja. Do konca akcije se je odzvalo 224 osnovnih in srednjih šol, 15 občinskih kulturnih skupnosti in 14 drugih slovenskih podjetij. Leta 1976 je nastopila kriza in že je bilo videti, da Prežihova bajta le ne bo postala osrednja točka poti šolskih ekskurzij in drugih obiskovalcev. Takrat pa je dr. Franc Sušnik soglašal s predlogom lastnika Ferda Potočnika, da se bajta uredi tako, da bo predstavljala živ organizem s sadjem na travniku, z živino v hlevu, z značilnimi kulturami na njivah, s kokošmi na dvorišču in z delujočim »tatrmanom« z vodnim koritom za napajanje živine. Za to bi skrbel tedanji lastnik Potočnik, pri obnovi pa naj bi mu pomagal Prežihov sklad. Na to stališče se je navezal predlog Miloša Mikelna in akademskega kiparja Stojana Batiča, da se na lepi razgledni točki tik nad Prežihovo bajto postavi mogočen bronast spomenik. Do spomenika bosta vodila dva dostopa, tlakovana z lesenimi tlakovci. Tu bo za obiskovalce urejeno primerno počivališče, od koder bodo imeli tudi čudovit razgled po koroški pokrajini, na katero je bil pisatelj zelo navezan in ga je vedno znova navdihovala. Akcija se je lahko nadaljevala, a je strokovni pregled bajte pokazal, da razen kamenja v kletnem delu in edinega zidanega dela stene v črni kuhinji, kjer je bilo odprto ognjišče, ni nič uporabnega. Zavod za spomeniško varstvo je zato naredil natančen posnetek obstoječega stanja in šele spomladi leta 1979 so lahko začeli s podiranjem stare bajte in postavljanjem novega spominskega muzeja. Ker ni bilo dovolj časa, da bi lahko poiskali mojstre tesarje, ki so še znali obdelati leseno tramovje ročno, so se povezali z delavci Kograda, ki so to stvar opravili hitreje, z električnimi napravami. Dela pri muzeju so hitro napredovala, hitro pa se je pokazalo, da je treba še marsikaj postoriti v hlevu in na skednju, saj je bilo celotno gospodarsko poslopje prav tako dotrajano, urediti pa je bilo potrebno tudi širšo okolico, počivališče nad spominskim muzejem in parkirišče na vrhu. Navsezadnje je bilo potrebno tudi asfaltirati cesto od Šratneka do avtobusnega parkirišča. Medtem ko so gradbinci urejevali te reči, je bilo potrebno poskrbeti za notranjo ureditev spominskega muzeja. Nad tem sta bdela Delavski muzej in Študijska knjižnica. Do septembra 1979 so bile vse zadeve urejene, zato je lahko Miloš Mikeln sklical še zadnjo sejo upravnega odbora Prežihovega sklada. Predsednik se je vsem zahvalil za uspešno delo in pristojnosti odbora so s tem dnem prešle na koordinacijski odbor za pripravo Vorančevih slovesnosti 1979 pri ravenski Kulturni skupnosti.

Slavnostne prireditve ob VII. sklicu Plenuma kulturnih delavcev OF slovenskega naroda so se oktobra 1979 začele pod skupnim geslom »Prežihove svečanosti '79«. Prvi dan je bila na sporedu svečana otvoritev Prežihovega spominskega muzeja. Prežihova bajta nad Kotljami, ohranjena v prvotni podobi, pomembna kot konec borbe Kuharjevih za lastno zemljo; nič manj pomembna, ker kaže Vorančev kmečko-proletarski izvor; znana tudi kot zavetje Vorančevih ilegalnih partijskih zvez med leti 1920-1930; tudi spomin na politični vdor nemške policije leta 1944 in na umor Vorančevega brata Anzana – Ivana Kuharja ter etnografsko značilna koroška stavba, ki uživa spomeniško varstvo, je bila od 11. oktobra 1979 dalje odprta kot Prežihov spominski muzej. Tretji dan plenuma so odkrili še Prežihov spomenik. Akademski kipar Stojan Batič ga je upodobil v bronu. Tak bo Voranc živel v spominu vseh prihodnjih rodov.

Miroslav Osojnik je v svojem govoru naglasil: »In tako se je začelo. Skupine obiskovalcev so v teh letih trumoma obiskovale spominski muzej, tako da sva bila včasih celo po dva vodiča in razlagalca (Mirko Osojnik, Liljana Suhodolčan ali Danica Hudrap) premalo, pa so nam v teh letih morali na pomoč priskočiti še študentje. Tolikokrat smo se v teh dneh srečevali na Preškem vrhu, da še sedaj vem skoraj vsa imena teh prizadevnih mladih vodičev: Jana (Ogris), Tatjana (Knapp), Polona (Tisovnik), Mateja (Verdinek), pa še druga Jana (Vauh), Cirila (Konečnik), Mojca (Petrič), Vesna (Rižnik) in Vinko (Skitek) … Na Slovenskem je kar nekaj spominskih muzejev in zbirk, ki so jih ustanovitelji posvetili znanim slovenskim književnikom. Najbolj znane med njimi so domačija pisatelja Franceta Bevka v Zakojci, Prešernova rojstna hiša v Vrbi, Finžgarjeva rojstna hiša v Doslovčah, Župančičeva spominska zbirka v Vinici, rojstna hiša Simona Gregorčiča v Vrsnem, spominska soba Alojza Gradnika v Medani in naša Prežihova bajta - spominski muzej Prežihovega Voranca. Skromno jo omenjamo nazadnje, ker je naša, koroška, pa je v uvodu kataloga, ki je izšel ob njeni dvajsetletnici, gospa županja pravilno ugotovila: »V dvajsetih letih je poromalo k Prežihu okoli 200.000 mladih in odraslih obiskovalcev. Izmed vseh spominskih muzejev na Slovenskem se lahko z večjim obiskom pohvali le Prešernova domačija v Vrbi na Gorenjskem.«

Ob tej visoki obletnici je v uredništvu Andreje Šipek izšel tudi lepo oblikovan in dopolnjen katalog o spominskem muzeju. Oktobra, ob letošnjih Kuharjevih dnevih, pa bo Prežihova ustanova izdala knjigo o Prežihovem bratu Alojziju Kuharju, je napovedal njen predsednik, ravenski župan Tomaž Rožen.

Foto: Andreja Kodrin Čibron