Tradicionalna slovesnost na Trotovem vrhu

Preteklo nedeljo, 14. julija 2019, je na Trotovem vrhu na Strojni ponovno potekala tradicionalna slovesnost, ki jo organizator, ZZB Mežiške doline in v njegovem imenu občinska organizacija na Ravnah na Koroškem, organizira na mestu, kjer se je 19. marca 1945 odvijal spopad med partizansko enoto Koroškega odreda in policijsko – gestapovsko četo iz Dravograda, ki je tiste dni prečesavala območje Strojne in Libeliške gore in iskala partizane. Partizani so ji pri Trotovem vrhu, na pomembnem križišču poti med Dravsko in Mežiško dolino postavili zasedo. Na partizanski strani sta bili v tem boju dve žrtvi: Alojz Kompan – žnidaršič, rudar iz Črne na Koroškem, je bil smrtno zadet, Lipej Kolenik iz Pliberka pa je bil težko ranjen. Z veliko sreče je ostal živ do konca vojne, nato pa poslan na dolgotrajno zdravljenje v bolnišnico Maribor. Šele avgusta 1945 se je vrnil v domači Pliberk.

Slovesnost pa je namenjena tudi spominu na trpljenje ljudi, domačinov  s Stojne in Libeliške gore med okupacijo. Kot največjo tragedijo tega kraja vedno znova omenjamo Sabodinovo družino iz Libeliške gore, ki so jim dravograjski gestapovci 23. julija 1944 požgali dom, v goreči hiši pa sežgali skoraj celo družino (samo nekajmesečnemu otroku so prizanesli).

Seveda pa se med slovesnostjo spomnimo tudi pokončnih ljudi, domačinov, ki so podpirali partizanski boj in partizanom marsikdaj omogočili preživetje. Letos smo izpostavili Blaža Mavrela - Pvažlna, strojanskega originala, koroškega bukovnika, vse časti vrednega človeka. Dr. Matjaž Kmecl tako spoštoval Mavrelovo literarno nagnjenje, da je, ko je bil še redni profesor za slovensko literarno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, vključil obisk pri Mavrelu v program strokovnih ekskurzij za svoje študente. Spomnil se ga je tudi v knjigi Zakladi Slovenije, kjer je zapisal: »Blaž Mavrel, gori iz samote sredi Strojne, tisoč metrov visoko, pol ure od zadnje ceste; kakor živi sam, tako si pridela vse sam – in dela svojo literaturo; zraven pa hrani vsak dinar, da kupuje Zajca, Puškina in Soljženicina in z njimi bogati dragoceno očetovo izročilo – skrinjico stoletnih mohorjanskih knjižic! In piše pesmi; za nikogar, zase iz nekakšnih komajda umljivih, prvinskih, ustvarjalnih nagibov.«

Inženir Mitja Šipek, neutruden koroški kulturnik, govornik in recitator na mnogih partizanskih proslavah in pevovodja svojega zbora Šentanelski pavri in tudi koroški (tudi strojanski) partizan pa je o svojem srečanju z Blažem med vojno zapisal: »Bilo je novembra 44, v kruti in krvavi zimi, ko se je peščica preganjanih partizanov umikala v globokem snegu vse više v hrib in našla dvodnevno zatočišče sredi strojanskega pragozda pri Pvažlnu. Dva dni poprej so pobili Rakitnikove, gostoljubne kmečke hiše so v smrtnem strahu zapirale vrata pred peščico slabo oboroženih borcev, skoraj še otrok. Pvažl nam je odprl brez besed in nejevolje. Pogreli smo se v njegovi nizki bajti, nahranil nas je s koruznim močnikom in razvedrili smo se ob njegovi samorastni zbirki pesmi, tako smo skoraj pozabili na smrt, ki je prežala skozi zasnežene krošnje stoletnih smrek. Ko smo se drugo jutro prebudili, nam je za dobro jutro prebral pesem o Titu, ki jo je to noč napisal, ko je prvič in zadnjič stal na partizanski straži in bdel nad smrtno utrujenimi partizani.«

Moški pevski zbor Šentanelski pavri ima v svojem repertoarju nekaj Mavrelovih pesmi, ki so tudi uglašene. Navzočim na proslavi je zapel dve: Strojanci in Mošt. Jožetu Predniku, predsedniku ravenskih upokojencev, ki je lani izdal svojo pesniško zbirko, je bil zaupan recital pesmi Blaža Mavrela. Prednik je izbral in recitiral predvsem nekaj Blaževih domoljubnih pesmi.

Slavnostni govornik na prireditvi je bil poslanec DZ Jože Lenart. Čutilo se je, da se je Jože Lenart poglobil v življenje koroškega rojaka Kolenika; iz njegove življenjske poti, od usodne bitke 19. 3. 1945, ko je eksplozija bombe v njegovi bližini ubila soborca Alojza Kompana in ga vrgla čezenj, do poznejših izkušenj, ko je kot tiskar v zamejski tiskarni Drava v Borovljah, širil zatirano slovensko besedo in ko je končno postal predsednik sveta slovenske hranilnice v Pliberku in tako sooblikoval nove gospodarske temelje slovenskega življa v Avstriji. Iz tega je Lenart izluščil potrebo po nadaljnjem gospodarskem čezmejnem sodelovanju v korist Slovencev na obeh straneh meje. To misel je s svojimi besedami poudaril tudi častni gost slovesnosti Feliks Wieser iz Slovenske gospodarske zveze iz Celovca, ki je Lipeja Kolenika dobro poznal in bil tudi govornik na njegovem pogrebu.

Sledilo je še polaganje venca k spomeniku, nato pa je predsednik ZB za vrednote NOB Ravne na Koroškem, Maksimilijan Večko, slovesnost počasi zaključil z vabilom navzočim, da teden kasneje zberejo na pokopališču na Strojni pri grobu partizana Žnidaršiča in od tam krenejo na pohod do Komelja, kjer bo potekala, letos že štiridesetič, slovesnost v spomin na Domnovo četo.

Maksimilijan Večko

Foto: ZB Dravograd