Govor direktorice mag. Irene Oder ob častitljivem jubileju - sedemdesetletnici Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika

Smo varuhi spomina, zakoreninjeni v času in prostoru, trosimo seme prihodnosti.

Smo vrata v vse čase!

Naj beseda, pesem, glasba – KULTURA – vsaj danes preglasi bučanje strojev v dolini! Saj um le vodi težke stope … (kot je zapisal dr. Franc Sušnik)

Govor direktorice mag. Irene Oder ob častitljivem jubileju - sedemdesetletnici Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika

Ministrstvu za znanost in kulturo Ljubljana v Letnem poročilu za leto 1949 dr. Franc Sušnik, upravnik študijske knjižnice, zapiše:

Prostorno stanje:

1. a) čitalnica 8 x 6 x 5 m s hrastovimi policami, na katerih je 4000 knjig, dopoldne je tu učilnica 7. razreda, 32 sedežev
2. b) poleg te kabinet 4 x 3,5 x 3,5 m kot pisarna
3. c) skladišče v obokanem prostoru 4 x 3,5 x 2,5 m (ni primerno, ker je v pritličju poleg šolske kuhinje)

Knjižna zaloga:

Število ob ustanovitvi                                           1960 (700 profesorska knjižnica, darovi)

Dar NUK                                                               1693

Dar študijske knjižnice v MB                                     379

Ostanek zbirnega centra v SG                                  2300

Drugi darovi                                                           152

Nakup                                                                  2300

-----------------------------------------------------------------

Stanje na dan     31. 12. 1949                                9684

Obisk: čitalnica ima 32 sedežev. Ti so popoldne do 19. ure zasedeni. 50 % je dijakov, 10 % drugih (iz vrst prosvetnih delavcev). Na dom knjig še ne izposojamo (razen v nujnih primerih profesorjem in strokovnjakom iz železarne). V čitalnici delajo dijaki za šolske referate.

Zunanje delo: pripravili smo razstavo Prežihovega Voranca.

70 let in štiri dni od ustanovitve so uporabnikom na gradu na voljo:

Prostor: 3.054 m2 uporabne površine oziroma 2000 m knjižnih polic, 90 čitalniških sedežev.

Knjižnična zaloga: 262. 910 enot knjižničnega gradiva

Obisk: 220.894 ali povprečno 743 na dan

Člani: 5115, od tega 17 % prebivalcev Mežiške doline.

Izposoja: vsak član si je v letu 2018 izposodil v povprečju 57 knjig.

Prireditve/dogodki: 690 ali več kot dva dogodka na dan

Na dan damo še 45 informacij, za bibliografijo Koroške evidentiramo 11 časnikov, časopisov in revij ter kreiramo pet zapisov za članke.

V 2018 je bilo digitaliziranih 7631 strani (razglednice, rokopisi, tipkopis ter 13 letnikov Slovenskega vestnika) oziroma 26 strani na dan.

Začetki današnje Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika segajo v čas po drugi svetovni vojni, ko so bile po uredbi Narodne vlade Slovenije v vseh večjih pokrajinskih središčih organizirane javne študijske knjižnice in če so ostale imele pomembno knjižnično zaledje, za ravensko študijsko knjižnico tega ne moremo reči, saj so leta 1941 Nemci uničili skoraj ves fond javnih in župnijskih knjižnic, to je okoli 6000 knjig.

Poslanstvo takratnih študijskih knjižnic je bila oskrba s študijsko (strokovno in znanstveno) literaturo, služba znanstveni in umetniški dejavnosti, podpora splošni in strokovni izobrazbi, kulturni vzgoji in kulturnemu razvedrilu ter ohranjanje kulturne dediščine – zbiranje, hranjenje in obdelava koroškega domoznanskega gradiva. Knjižnica je bila že v začetku pokrajinska, o tem govorijo členi Odločbe.

Študijska knjižnica je vseskozi vzpodbudno vplivala na razvoj splošnega knjižničarstva v Mežiški dolini. Po osvoboditvi so v težkih pogojih ponovno začele delovati ljudske knjižnice, v delovnih organizacijah tudi strokovne. Takrat so ljudske knjižnice skrbele za branje za prosti čas, medtem ko so študijske zadovoljevale potrebe po znanju. 1980 je Koroška osrednja knjižnica prejšnje ljudske povezala v enotno knjižnično ustanovo

Študijski se pridružita še muzej (1953)in likovni salon (1964), ki sta sicer samostojni enoti. Na tej planoti Ravne nastaja pravo izobraževalno-kulturno-športno stičišče objektov in protiutež povečini težaškim delovnim mestom v dolini, ki jih zaposleni in njihovi družinski člani s pridom izkoristijo v prostem času, mladim pa po znanje ni bilo treba hoditi v svet, ampak je svet prišel k njim, kot zapiše dr. Franc Sušnik. Ob že prej omenjenem očetu ravenske gimnazije in študijske dr. Francu Sušniku, bi delali veliko krivico, če ne bi omenili velikih zaslug direktorjev železarne Gregorja Klančnika in Franca Faleta ter mnogih inženirjev in tehnikov, ki so se zavedali, da vlaganje v kulturo ni le strošek, ampak plemenitenje delavcev in okolja.

Slovenske knjižnice, in tudi naša, so prehodile zanimivo razvojno pot, polno strokovnih izzivov. Ker domujemo na gradu, so bili vseskozi še dodatni izzivi, kako na eni strani ohraniti predragoceno nepremično dediščino iz srede 16. stoletja, grad Streiteben, in jo hkrati spremeniti v funkcionalno sodobno knjižnico. Po selitvi gimnazije v novozgrajeno stavbo je načrte za opremo knjižnice na gradu v letu 1952 izdelal Tone Bitenc, zadnji asistent Jožeta Plečnika. Danes smo v prostorih zadnje obnove, končane leta 2005, arhitektke Maruše Zorec.

V sedemdesetih letih smo se zvrstili le štirje ravnatelji oziroma direktorji od 1983 poimenovane Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika, in sicer dr. Franc Sušnik od ustanovitve do 1979, nato Janez Mrdavšič do 1994 in mag. Majda Kotnik Verčko do 2007, vsak s svojo vizijo in svojstvenim pristopom, pač glede na razvoj stroke in potrebe okolja.

Ta kratek sprehod po preteklosti ne pomeni, da smo tam tudi ostali, ampak izkazuje spoštovanje začetkom, razvoju in tradiciji, ki so pripeljali do današnjega dne, ko kot osrednja knjižnica opravljamo javno službo splošne knjižnice uporabnikom občin Mežiške doline. Pravilnik o delovanju in financiranju osrednjih območnih knjižnic nas danes uvršča tudi med deset slovenskih osrednjih regijskih ali območnih knjižnic, in sicer za 12 koroških občin opravljamo posebne naloge.

Ministrstvo za kulturo v okviru posebnih območnih nalog financira nakup knjižničnega gradiva tudi za Slovence na avstrijskem Koroškem.

Nekaj pa ostaja stalnica, in sicer zbiranje, hranjenje in obdelava domoznanskega gradiva in skrb za uporabnike ter njihove spreminjajoče se navade in potrebe.

In kako se danes soočamo s sodobnimi izzivi, ko knjižnice že dolgo ne izposojamo več samo knjižničnega gradiva, ko smo z razvojem informacijske tehnologije dobile resno konkurenco v drugih informacijskih ponudnikih?

Naše vodilo je, da za vse in pod enakimi pogoji zagotavljamo dostop do knjižničnega gradiva in informacij, zato svojo skrb še posebej namenjamo uporabnikom s posebnimi potrebami. Prav gotovo poznate naše police oziroma gradivo za slepe in slabovidne, še posebej smo aktivni na področju lahkega branja, tu je še storitev Knjižnica na obisku …

 Z raznovrstnimi prireditvami za vse generacije razvijamo bralno kulturo in različne oblike pismenosti. Presenečeni bi bili, ko bi videli, koliko zadreg, nelagodja in posledično tudi socialne izoliranosti starajoči se generaciji prinaša virtualni svet, zato je vseživljenjsko učenje že utečena stalnica in naši prostori dobra izbira. V Koroški osrednji knjižnici se s svojimi dejavnostmi trudimo postati in ostati pomemben del vseživljenjskega učenja vsakega izmed nas, prav tako prostor kvalitetnega preživljanja prostega časa, prostor srečevanja, navdiha, ustvarjanja … oziroma še naprej želimo opravljati socialno, izobraževalno in informacijsko vlogo, z upoštevanjem sprememb potreb okolja in uporabnikov. Prav tako želimo ostati pomemben del kulturne ponudbe v ožji in tudi širši okolici.

Posebnost zadnjih desetih let je prav gotovo pospešena digitalizacija, še posebej domoznanskega gradiva. Pod posebnimi pogoji hranimo mnoge starejše rokopise, sivo literaturo, zapuščine domačinov. Žal je še veliko tovrstnega gradiva neraziskanega, saj zaradi pomanjkanja kadra to gradivo uspemo samo hraniti in/ali ga popisati. Naše občane zanimajo njihove korenine, ustvarjajo družinska drevesa, osebne bibliografije, prav tako dokumenti lokalne zgodovine, narečje, ljudsko izročilo … V našem domoznanskem oddelku najdejo odgovor na  marsikatero vprašanje. Osebno menim, da je velika pridobitev zadnjih let, vsaj v kvantitativnem smislu, več kot 20.000 strani, tudi digitalizacija Koroškega in Informativnega fužinarja., sicer je do danes digitaliziranih več kot 60.000 strani gradiva.

V KOK se zavedamo novih izzivov; pomlajevanje sodelavcev, omogočanje njihove kreativnosti in stalno izobraževanje zagotavljajo, da v prihodnost ne drvimo nepremišljeno in nepripravljeni. A vse ni odvisno od nas, tu je ministrstvo za kulturo, tu ste naši ustanovitelji, vaše zavedanje, koliko ta knjižnica potrebuje vlaganja v prostor, nakup knjižničnega gradiva in drugih informacijskih virov in predvsem v posodabljanje informacijske tehnologije. In kaj naredimo mi? Javna sredstva oplemenitimo in vračamo nazaj z že prej omenjenimi dejavnostmi. Nenazadnje 10 milijonov obiskovalcev letno v vseh slovenskih splošnih knjižnicah je številka, ki opogumlja tudi nas, saj je to tudi številka, s katero se težko pohvali veliko ali sploh še katera javna služba. Del našega dela je tudi pridobivanje dodatnih sredstev, saj se prijavljamo na razpise in kar nekaj uspešnih je že za nami. S svojim delovanjem zagotavljamo sodelovanje med sorodnimi ustanovami, šolami, vrtci, društvi … Smo zaupanja vredna ustanova, o čemer govorijo ankete tako uporabnikov kot neuporabnikov naših storitev.

Zahvaljujem se županom, občinskim svetom ter strokovnim delavcem naših ustanoviteljev za dobro in konstruktivno sodelovanje in podporo. Zaradi specifike knjižnice tu na gradu na Ravnah velja posebna zahvala Občini Ravne, županu dr. Tomažu Roženu, strokovnim službam in občinskemu svetu. Hvala tudi članom Sveta KOK, prav tako Strokovnega sveta, ki vsak po svojih pristojnostih bdijo nad našim delom.

Svojo inventuro zaključujem s poklonom vsem nekdanjim delavcem te knjižnice, nekaj vas je danes tudi z nami, ker, tudi ker vas veliko poznam, lahko to rečem, svojega dela niste jemali kot pač korektno opravljanje osemurnega delovnika, ampak kot poslanstvo, še prav zato ste mi zgled.

Nazadnje, a ne najmanj pomembno, naslavljam zahvalo, občudovanje in ponos svojim sodelavkam in sodelavcu za dobro delo, vašo zainteresiranost, strokovnost, konstruktivnost in verjamem, da bo vetrnica še dolgo dobivala pravi zagon, da se bo vrtela še naprej, ali z besedami inventurne poezije:

«Setev,

Vzbudi se

Iz roda v rod,

Kulturno.«