Govor Miroslava Osojnika na prireditvi Dan kulture - Na Ravnah - Za Ravne
»Knjiga je moja tiha prijateljica. Zvečer si pripovedujeva prelepe življenjske povesti, ob katerih razmišljam, kako bo z menoj, ko bom velika.« Tako je v spisu o svojem prostem času pred leti zapisala slovenska učenka. Dragocene in lepe misli. Pri tej deklici je knjiga svoje žlahtno poslanstvo že izpolnila.
Več kot petsto let je že od tega, ko so bile v Evropi natisnjene prve knjige. Skoraj štiristoštirideset let je za nami, kar je izšla Dalmatinova Biblia, ki velja za temelj slovenskega knjižnega jezika. To znamenito knjigo so takrat nastisnili v 1500 izvodih leta 1583 z letnico 1584. Danes je ohranjenih 78 izvirnih izvodov, Slovenci jih imamo v lasti 36, drugih 42 je v tujini.
170 let že počiva dr. France Prešeren, pesnik Sonetnega venca, a njegova beseda je še danes živa, saj so njegove poezije začrtale v svetovno literaturo usodo slovenstva in verjele v svetlejšo prihodnost našega rodu, »ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!« Zaradi tako energično izražene zahteve po enakopravnosti je bila Prešernova Zdravljica že ob nastanku leta 1844 obsojena na cenzuro, pesnik pa se ni predal, zato je bila prvič objavljena šele leta 1848, po marčni revoluciji, najprej v Ilirskem listu, nekaj pozneje pa še v Kranjski čbelici.
Skoraj vsako desetletje je nato dalo Slovencem nova imena, ki so se zapisala v slovensko klasiko! …
Slovenska beseda seveda živi tudi danes: v slovenski knjigi, v slovenski pesmi, na gledališkem odru, - morda celo bolj kot kdajkoli. Previharila je vsa burna obdobja, uporna in poduhovljena je preskočila zlome stoletij. Prepričljivo in zgovorno je dokazala, da se naš človek zaveda sebe, da živi in da hoče živeti.
Tudi med Korošci je vedno več imen, ki nosijo med ljudi lepo besedo. Spomnimo se še enkrat besed drobne šolarke: »Knjiga je moja tiha prijateljica.« To je brez dvoma najvišje priznanje vsaki umetnosti in preko nje tudi avtorju: umetniku in človeku.
Knjiga je v resnici šola lepe slovenščine, ker hrani, varuje materin jezik. Tudi naša narečja so pravzaprav živi viri, studenci materinega jezika. Čudovite pa so narečne starine teh živih studencev, speljane v žlahtne bazene knjižnega jezika! Učiteljica pa je brez dvoma slovenska knjiga. Knjiga to dediščino kultivira, zato lahko o materinem jeziku vsakdo govori z ljubeznijo in s spoštovanjem. Bistvo slovenskega kulturnega praznika je prav gotovo v tem, da naša kultura vseskozi dejavno živi - v slovenski pesmi, besedi in knjigi; - v slovenskem srcu in v duši - v vsem našem življenju.
Zdaj smo na začetku letošnje kulturne sezone. Čez nekaj dni se bomo spomnili še 69. obletnice smrti našega velikega rojaka, pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca, torej smo dolžni tudi zato vgnesti v nocojšnji dogodek velik del svoje ustvarjalne in umetniške volje, z željo, da bi se iz tega večera porodilo kulturno dejanje, ki bo vsaj še nekaj časa odmevalo v mislih in dejanjih obiskovalcev. Vorancu, našemu prvaku med pisci, pa zagotovo posvečamo dovolj pozornosti. Muzej je lani organiziral že 16. tradicionalno srečanje pri Prežihovi bajti, v Kotljah so se dogodili že 21. Kuharjevi dnevi, Prežihova ustanova pa je v zadnjih osmih letih skupaj z založbo Beletrina ponatisnila skoraj vsa temeljna Vorančeva dela: romane Jamnica, Doberdob in Požganica in izbor Prežihove zgodnje proze pod naslovom Dekle z mandolino. Lepim izdajam Vorančeve proze so dale tehtnost in dodano vrednost odlične spremne besede priznanih literarnih zgodovinarjev srednje in mlajše generacije.
Žal pa je resnično spoznanje, da tudi Korošci včasih premalo cenimo tisto, kar je naše; kar imamo možnost videti, spoznati ali slišati skoraj vsak teden, saj se na kulturnem področju v naši dolini veliko dogaja, včasih pa gre tudi za take kulturne dogodke, pojme ali vrednote, ki so se s svojo kakovostjo vtkali v širši kulturni prostor širom naše male domovine, pa tudi izven njenih meja. Naša občina mora biti brez dvoma ponosna na svoj bogati kulturni utrip. Kultura se pri nas dejavno začne že pri naših najmlajših – v otroškem vrtcu. Nadaljuje se v osnovni šoli. Kultura je naša knjižnica, kultura je naš muzej; kultura je naša glasbena šola, kultura je naš pihalni orkester; kultura je naša gimnazija; - kako je že zapisal o njej dr. Sušnik daljnega leta 1965: »Ravenska gimnazija je pomaknila našo koroško deželo iz nicine v luč slovenske kulture.« Naša kultura so tudi Kamnikove narečne pesmi, Društvo koroških likovnikov in vsa druga ljubiteljska društva in samostojne sekcije v občini: Gledališče dela, Kulturno društvo Svitanje, Kulturno društvo Prežihov Voranc, Kulturno društvo Kotlje in Kulturno društvo Strojnska Reka. Hudi časi so zmeraj nenaklonjeni družbenim dejavnostim, ker pač niso proizvodne – torej tudi kulturi. Kot posamezniki vsak zase dobro vemo, kaj nas v kulturi muči, kot ljudje z določenimi pooblastili pa velikokrat pozabljamo, da bi lahko na tem področju le še kaj pristorili. Ali bomo res še veljali za kulturne, če bodo bodisi poklicne ali pa ljubiteljske kulturne organizacije v naši občini nekega dne delovale na robu še možnega obstoja? Te trpke besede torej zato, ker je treba pač počasi, potrpežljivo in velikokrat trkati na pogosto gluha vrata naše skupne vestí in závesti, da bi potemtakem ljudje lahko še naprej imeli dostop do dobre knjige in vseh drugih kulturnih dobrin, ki so najbolj trdna in tehtna podlaga za ljubezen do materinega jezika in močan vzgib za vero v lepo in plemenito človečnost. Del tega bogatega utripa naše občine vam, dragi obiskovalci, predstavljamo tudi z nocojšnjim večerom.
Ravne na Koroškem, 7. 2. 2019