26. pohod Čez goro k očetu - nočni

Mrzla decembrska noč leta 1932. Skozi temno noč božičnega večera se med gorskima gmotama Olševe in Pece v sneg odeti in neposeljeni pokrajini opotekajo tri drobne postave. Mati s hčerkama se v okrilju teme trudi prebiti iz Slovenije na avstrijsko Koroško v Železno Kaplo.

Z nadčloveškimi napori ju mati bolj vleče kot nese s seboj. Štirinajst ur traja trpljenje in na preizkušnji je ženska in otroška moč in vse to v želji, da bi se končno po dveh letih srečali z možem in očetom. Zaman. Le nekaj trenutkov pred prihodom ga policija aretira in srečanja ni.

Prežihov Voranc je v spomin na ta resnični in v srce segajoči dogodek napisal potopis Gosposvetsko polje, njegov najznačilnejši odlomek pa je izšel kot črtica ''Čez goro k očetu''. V njem je  opisal vso tragiko dogodka.

Planinsko društvo Ravne na Koroškem že vsa leta v spomin na ta dogodek in Prežiha zadnjo soboto pred Božičem organizira pohode Čez goro k očetu. Zdaj le-ti že nekaj let potekajo izmenično podnevi in ponoči. Letošnjega šestindvajsetega pohoda se jev soboto, 15. decembra 2018,  udeležilo nekaj čez dvesto pohodnikov predvsem s Koroške.

Na poti nas je spremljala luna in  zvezdnato nebo. Pot je bila suha, vzdušje sproščeno, temperature pa ravno pravšnje za  decembrsko zimsko noč. 

Vsi avtobusi, ki so letos pripeljali predvsem pohodnike iz Dravske, Mislinjske in Mežiške doline smo se zbrali v Črni. Domačini in županja so nas ob stojnicah prijazno pozdravili. Nato smo se z avtobusi zapeljali v Koprivno, do kmetije Lipold. Izstopili smo in se pripravili na pohod. S prižganimi lučkami smo se v že z luno obsijani noči napotili proti planinski postojanki Kumer. Hodili smo v strnjeni koloni, ki jo vodil vodnik Viljem Kotnik in ostali vodniki PD Ravne na Koroškem. Dobro uro hoje je do Kumra, kjer nas je čakal topel čaj, zakuhano vino in malica. Po krajšem postanku smo se podali na najlepši del te poti, ki poteka že v Avstriji in preko prelaza Luže v krasni zimski idili ob soju lune in s sveže zapadlim pršičem kmalu prispeli do cerkvice Treh ver, za srečo pozvonili in le še nekaj ovinkov je bilo do  kmetije Čemer na avstrijski strani, kjer so nas  pozdravili predstavniki Koroškega kulturnega društva, domačinke pa so postregle s potico, čajem in zakuhanim vinom.

Po krajšem postanku smo se podali še na zadnji del poti, to je  dobro uro  dolg zelo strm spust v dolino Lepene. Prijetno utrujeni in zadovoljni smo se pri kmetu Raztočniku (blizu Železne Kaple) posedli na avtobuse, ki so nas popeljali  nazaj v Slovenijo.

Viljem Kotnik

Foto: Silvo Dretnik