Govor - Malgajeva proslava

1. maj 2018, Dobrije

Spoštovani!

Jutri bo minilo 99 let, ko je na tem našem prelepem koščku slovenske domovine Franjo Malgaj bil svoj zadnji boj.

Malgajevi borci so se zakopali na pobočje tu nam nami. V jutranjem svitu 6. maja so nasprotniki, čete pod nadzorom celovške vlade, prešle v napad. Da bi bolje videl namere napredujočih sovražnikov, se je Malgaj po lestvi vzpel v višino krošnje dreves Pri sestopu pa je eksplodirala ročna granata, ki jo je nosil za pasom.

Padlega Malgaja je v svoje naročje nemudoma vzela legenda. V listu Mladika, družinskem listu s podobami, beremo v številki 10, leta 1924:

Na praznik Vnebohoda Kristusovega, 29. maja 1924, so ob velikanski udeležbi narodnih društev odkrili v bližini trga Guštanja junaku poročniku Malgaju spomenik na istem hribu, na katerem je izkrvavel, ko je kril 6. maja 1919 s svojimi zvestimi dobrovoljci umik jugoslovanskih čet s Koroške.

Poročnik Fran Malgaj je rodom iz Št. Jurja ob Južni železnici; gimnazijske študije je dovršil v Mariboru. Ob prevratu 1918 je ob prvem klicu Slovencev iz Guštanja nabral četo 30 dobrovoljcev v Celju in 6. novembra prišel branit v Guštanj mirno prebivalstvo proti nemškim in komunističnim nakanam temnih ljudi. Ko je upostavil red in izpopolnil svojo četo s slovenskimi koroškimi fanti, je zasedel vse koroško ozemlje tostran Drave. Ponesrečena ofenziva koncem aprila 1919 je pa podrla vse njegovo nesebično delo za rešitev koroških Slovencev in terjala njegovo mlado življenje …

Slovenci so iz hvaležnosti postavili junaku Malgaju trajen spomenik iz granita! Ob odkritju tega spomenika so vsa narodna društva brez razlike strank po svojih govornikih poudarjala eno misel: da smo za brambo narodnih meja edini vsi in trdni kot granit! Nepopisno pa je bilo navdušenje ob govoru, ki ga je ob slovesni sv. maši sredi trga Guštanja govoril dr. A. Medved.

Napis na spomeniku je oskrbel general Rudolf Maister, ki je imel ob spomeniku globoko zamišljen slavnostni govor. Napis se glasi:

Padel za pravdo domovine

dne 6. maja 1919

na tem hribu.

Rojen 20. 2. 1894 v Št. Jurju ob Južni železnici.

O jaz ne spim, le čakam vas

in čakam vas,

da gremo skupaj črez Št. Vid

med brate našo Zilo pit.

/konec citiranja/

Časi po prvi svetovni moriji so bili časi, ko so razmajani stebri mačehe Habsburške padli in šli smo, da si vzamemo, kar je naše. To so bili razburkani časi. Naše živce pa je zdravila zavest, da nas bodo kmalu ogreli in greli žarki vzhajajočega svobodnega sonca …

A nova država, nova svetovna ureditev in vse nadaljnje državne tvorbe (SHS, predvojna Jugoslavija, povojna Titova Jugoslavija) niso izpolnile pričakovanj.

Države, ki si želijo biti konkurenčne v nekem zgodovinskem obdobju, zlasti pa tiste v prvi polovici 20. stoletja, so morale znati poenotiti zavest ljudi, ki so jim pripadali. Če si ljudi, delavskih slojev, niso podredili, niso mogli računati, da bo proces proizvodnje potekal gladko in nemoteno. Interes vodilnih slojev ni zgolj podreditev lastnega ljudstva, temveč je – obe svetovni vojni to potrjujeta – to tudi osvajanje ozemelj, trgovskih poti, obvladovanje finančnih tokov ipd. Večini posameznikov je odvzeta možnost avtonomnega mišljenja in dejanskega soodločanja o skupnih vprašanjih. Na eni strani imamo vodje, ki v skupnostih in podjetjih odločajo o skoraj vseh vidikih skupnega življenja, na drugi strani pa množico posameznikov, toda ne svobodno razmišljujočih, preudarnih posameznikov, temveč potrošnikov blaga in storitev popularne kulture.

Slovenci smo sicer kupili vcepljanje narodne zavesti, ampak namesto da bi večinsko sledili gospodarjem prevladujočega naroda, so in smo občasno zmogli poslušati tiste redke posameznike, ki so svoje rojake pozvali z glasnim NE. Koliko drznosti, vehementnosti, samozavesti in poguma je moral v sebi nositi ta naš rojak, ki je znal prepričati sonarodnjake, da so se uprli zmaju in ga premagali. Tak posameznik je bil tudi Franjo Malgaj.

Učitelji, in sedaj prehajam na meni ljubo področje dela z mladimi, smo lahko upravičeno zaskrbljeni. Težko je namreč vzgajati zrele posameznike, jih pripravljati na zrelost (maturo) v okolju, kjer je postalo prilaščanje in pohabljanje minulega in živega dela ljudi, nato ljudi samih in končno narave, samoumevna dnevna politika – politika, ki dejansko ni politika miru, ki ne more biti politika miru.

Kako mlade vzgajati v domoljubne državljane?

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je domoljubje opredeljeno kot ljubezen do doma, domovine ali, kot bi rekel Edvard Kocbek, do domačije. Domoljubje je prav posebno čustvo in zato posebna vrednota. Ljubiti dom in domovino v širšem kontekstu je nekaj, kar je in bo za vedno žlahtno dejanje. Je pa domoljubje občutljiva tkanina, preveč poudarjati ga je še slabše, kot če ga sploh ne. Preveliko poudarjanje se rado vrne kot bumerang v obliki ignorance in apatije ljudi do vsega sicer priznanja in občudovanja vrednega ali kot izbruh sovražnega nacionalizma.

Meni je blizu Tone Pavček. Domoljubje, po njegovi pesniški definiciji, tvorita dve lepi besedi: glagol vseh glagolov ljubiti in zavedni samostalnik stalnosti, dom. Če pravimo dom, sta tu še dva d-ja, država in domovina. Vedno pojemo o domovini, o državi nikoli. Ta odnos je odvisen tudi od tega, kakšna je ta država in kakšna je domovina ter kakšen je ta naš skupni dom do posameznika, do državljana. Je ta državljan srečen v tem domu, ali v njem domuje z veseljem ali se ne počuti dobro?

Državi pripadamo z razumom, domovini pa s čustvi.

Da ni vse tako jasno in preprosto, ko govorimo o tem, nam pričajo številne razprave o tej temi. Domoljubja ni mogoče kupiti, ga zaukazati ali prepovedati. V Sloveniji se na splošno zdi, da so vsebine o domoljubju v tem pokriznem, da o prejšnjem kriznem času sploh ne govorimo, dokaj nepriljubljene teme. Nekateri pravijo, da je domoljubja manj v tistem okolju, kjer se ljudje počutijo slabše. V kriznih razmerah ljudje v prvi vrsti skrbijo zase in za svoje družine, splošne zadeve pa so drugotnega pomena. Po drugi strani pa večja je ogroženost naroda, večje je domoljubje – Franjo Malgaj in njegovi borci so dokaz za to. V mirnem času domoljubje nekako drema.

Kako mlade vzgajati v domoljubne državljane?

Koliko bodo mladi vedeli o svoji domovini in na kakšen način ji bodo izkazovali naklonjenost, je odvisno tudi od vzgoje in izobraževanja. Pomemben del socializacije mladih, izoblikovanje domoljubnih in pozitivnih čustev do domovine med mladimi poteka v družini, precejšen del pa tudi v šoli, saj tam mladi preživijo veliko svojega časa. V šolstvu moramo izbirati teme, ki bodo prikazovale zgodovinsko resnico in hkrati promovirale domoljubje. Domovinska vzgoja mladim ne bi smela privzgojiti nekritične in brezpogojne ljubezni do domovine, temveč v njih predvsem spodbujati in sooblikovati občutek odgovornosti za njen demokratični, kulturni in pluralno odprt ter ekološko uravnotežen razvoj.

Domoljubja se ne da »napiflati«, vzbujati bi ga morali posredno, prek stvari, na katere smo upravičeno ponosni v naši zgodovini.

Na Gimnaziji Ravne na Koroškem letos zaključuje šolanje 70. generacija maturantk in maturantov. Državljansko in domačinsko vzgojo zagotavljamo na več načinov: s posredovanjem tako imenovanih medpredmetnih vsebin pri slovenščini, zgodovini, geografiji, umetnostni vzgoji …, pri obveznih predmetih sociologiji, zgodovini, filozofiji … ter z dejavnostmi in projekti, kulturnimi prireditvami …

Predvsem pa je pomembno, da je gimnazija odprla luč koroški nicini. Biti maturant Gimnazije Ravne na Koroškem je pomenilo, pomeni in bo pomenilo znanje, ustvarjalnost in človeško zanesljivost. To ne pomeni le, da je posredovala znanje za lažje nadaljevanje študija generacijam Korošcev (preko 8500 nas je že), vzgajala je tudi kritično misleče in odgovorne posameznike, ki niso bili pripravljeni živeti le zase, kot zasebniki, temveč so bili in so pripravljeni žrtvovati čas za skupnost in skupno dobro. Vzgajala je posameznike z integriteto, z zavestjo, da so avtonomne, svobodne osebnosti, ki si prizadevajo za ohranjanje svobode duha, kakor tudi za mirno in strpno življenje, kjer ne šteje samo individualni uspeh, temveč uspeh celote, kje šteje solidarnost.

Naj končam z verzi pesnice Neže Maurer. Razmislite in razmišljajte o njih:

Dom je tam, kjer je ljubezen.

Toliko je hiš in tako malo domov.

Hvala in lepo praznovanje želim.

Dragomir Benko