Ob obletnici smrti Ivana Kuharja – Prežihovega Anzana

Na Preškem Vrhu je danes potekala spominska slovesnost ob obletnici smrti Ivana Kuharja – Prežihovega Anzana, razgledanega kmeta, kulturnega ustvarjalca, domoljuba in žrtve nacističnega nasilja. Pri spomeniku Prežihovega Voranca so se zbrali sorodniki, krajani ter predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB Mežiške doline, da bi se poklonili njegovemu življenju, delu in vrednotam, ki še danes živijo med njegovimi potomci in v lokalnem okolju.

Navzoče je uvodoma pozdravil predsednik Krajevne organizacije ZB za vrednote NOB Kotlje Ivan Krebs. Osrednji nagovor je pripravila vnukinja Ivana Kuharja Danica Hudrap, njeno poslanico pa je zbranim prebrala Viktorija Pisar. V osebnem in čustvenem govoru je osvetlila dedkovo življenjsko pot ter spregovorila o pomenu ohranjanja družinskega spomina in zgodovinskega izročila. Slovesnost je povezovala Ema Peruš, kulturni program pa so oblikovali Harmonikarski orkester Kulturnega društva Prežihov Voranc pod vodstvom Alena Rožeja ter pevke Suzana, Melanie in Anita s partizanskimi pesmimi.

Venec je pred njegov spomenik v gozdu položila delegacija Združenja borcev za vrednote NOB Mežiške doline ter vnukinje in pravnuk.

Vnukinja je v svojem govoru napisala: ''Kot vnukinja pogosto razmišljam o tem, kako bi bilo, če bi ga lahko poznala. Kako bi zvenel njegov glas. Kaj bi mi povedal. Kaj bi me naučil. Morda bi mi pripovedoval o Preškem vrhu, o delu na zemlji, o svojih bratih in o časih, ki so oblikovali njegovo življenje. Morda bi v njegovih očeh prepoznala iste vrednote, ki jih danes vidim v naši družini.

Toda vojna je to možnost vzela njemu in nam.

Ko danes gledam nazaj, se zavedam, da dedku ni bilo dano videti svojih vnukov. Ni mu bilo dano doživeti let, ki bi jih moral preživeti s svojo družino. Ni mogel videti, kako rastejo nove generacije.

Nikoli nisva sedela za isto mizo. Nikoli nisem slišala tvojega smeha. Nikoli me nisi mogel vzeti za roko in mi pokazati poti skozi življenje.

Toda danes stojim tukaj kot dokaz, da tvoje življenje ni izginilo. Tvoja kri teče skozi generacije, ki so prišle za teboj. Tvoja zgodba živi v naših spominih. Tvoja ljubezen do domače zemlje, družine in poštenega dela še vedno odmeva med nami.

Tvoje življenje ni bilo zaman.

Tvoja zgodba živi v nas.

Živi v tvojih otrocih, vnukih in pravnukih.

Živi v ljubezni do domače zemlje.

Živi v spoštovanju do dela.

Živi v prepričanju, da je treba ostati človek tudi v najtežjih časih.

V knjigi o njegovem življenju je zapisano, da je bil »razgledan kmet, humanist, patriot, borec za lepši jutri in tihi ljubiteljski kulturni delavec«. Te besede ga morda najbolje opišejo.

Dragi dedi.

Mene najbolj gane misel, da te nikoli nisem mogla spoznati. A ko berem o tvojem življenju, vidim človeka, ki je znal povezovati ljudi, ki je ljubil svoj dom in ki je znal v vsakdanjem delu videti dostojanstvo in smisel. Zato sem danes ponosna, da nosim tvojo zgodbo naprej. Ne le kot vnukinja Ivana Kuharja, ampak kot del družine, ki jo je s svojim delom, značajem in ljubeznijo pomagal ustvariti.

Nisva se nikoli srečala. A danes vem, da si bil človek pokončne drže, velikega srca in globokih korenin. Hvaležna sem, da sem del tvoje zgodbe.

Hvala za zgled, ki si ga pustil za seboj.

Hvala za družino, ki si jo pomagal ustvariti.

In hvala za vrednote, ki jih še danes nosimo naprej.

Naj tvoj spomin ostane živ med nami.''

Danica Hudrap