Ravne na Koroškem

Ravne so središče slovenske Koroške

Mesto Ravne na Koroškem je postavljeno v široko kotlino, ki jo obrobljajo bogati gozdovi, z južne strani pa stoji v ozadju mogočna Uršlja gora. To je najbolj poseljen del Koroške, na zahodu se Ravne že stikajo s sosednjimi Prevaljami. Danes so Ravne največje koroško mesto in upravno, gospodarsko, izobraževalno, športno in kulturno središče Mežiške doline in zgodovinske Koroške nasploh, v marsičem pa presegajo meje svoje koroške pokrajine.

Ravne na Koroškem so se do konca druge svetovne vojne imenovale Guštanj. Srednjeveški trg Guttenstein se je ob sotočju reke Meže in potoka Suha začel razvijati v prvi polovici 13. stoletja. Trško jedro se danes razprostira v obsegu, kot ga je v drugi polovici 17. stoletja upodobil Valvasor, strokovnjaki pa ga uvrščajo med pomembnejša naselbinska spomeniška območja Slovenije. Najlepši predel mestnega jedra je Stara ulica, ki vodi iz trga do župnijske cerkve sv. Egidija.

V obdobju največjega razmaha jeklarne se je trg Guštanj pod njenim okriljem razvil v moderno in sodobno mesto Ravne na Koroškem. Na južno teraso nad mestnim jedrom, na Čečovje, nas vodijo stopnice, za njimi pa je arhitekturno dobro zasnovano industrijsko naselje s stanovanjskimi hišami in bloki. Na vzhodni terasi mesta je zraslo urbano naselje Javornik, na zahodu Dobja vas in na severu Strojnska Reka.

Z Raven vodita glavna cestna in železniška povezava iz Avstrije in Prevalj proti Dravogradu in naprej do Maribora. Druga pot pelje proti Slovenj Gradcu, mimo Kotelj, tretja proti hribovitim Strojni, Zelenbregu, Tolstemu vrhu in Selovcu.

Najpomembnejši kulturnozgodovinski spomenik v mestu in občini je grad Ravne (Streiteben) z dominantno lego na terasi nad železarno. Grad ima razgibano gradbeno zgodovino in več lastnikov, med katerimi so mu grofje Thurni sredi 19. stoletja dali današnjo podobo.

Zadnji lastniki gradu, Thurni, so pred 140 leti uredili lep grajski park, zasajen povsem naravno. V ljudeh vzbuja občutek sproščenosti in enostavnosti, prepletajo ga številne sprehajalne poti, na tihih kotičkih so postavljene klopi za oddih. Predstavlja estetski okras mesta, priljubljen kraj za vsakodnevni oddih in sprostitev ter lepa zelena pljuča Mežiške doline. Zaradi enkratnega občutka njegovih oblikovalcev za estetiko in naravno ubranost pritegne park tudi obiskovalce od drugod.

Zadnja celovita obnova gradu je smiselno upoštevala zahteve varstva kulturne dediščine, hkrati pa je zagotovila funkcionalne prostore za delo Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika. Knjižnica se ponaša z bogatim knjižnim fondom, z domoznansko zbirko in dragocenimi dokumenti, med katerimi ima posebno mesto Dalmatinova biblija iz 16. stoletja.

Knjižnica nadaljuje delo nekdanje Študijske knjižnice, ki je bila ustanovljena leta 1949. Njeni pobudniki in ustanovitelji so ji namenili prostore v ravenskem gradu, ki je bil tudi prvi dom Gimnazije Ravne. Študijska knjižnica se je posvetila zbiranju starejšega koroškega domoznanskega gradiva in pospeševanju knjižničarstva v koroški krajini, študentom in dijakom pa je vseskozi nudila bogato študijsko literaturo in referenčno gradivo. Skladno s spremembami v slovenskem knjižničarstvu je postopoma spreminjala način svojega poslovanja in leta 1980 dotedanje ljudske knjižnice tudi formalno povezala v enotno knjižnično ustanovo.

Danes je
Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika namenjena najširšemu krogu uporabnikov in je osrednja območna knjižnica za Koroško. Prejema obvezne izvode slovenskih tiskov in opravlja za širše območje posebne naloge, pokriva obmejno območje in v sodelovanju s Študijsko knjižnico Celovec izvaja za zamejske Slovence nakup knjižničnega gradiva, za zamejsko Koroško izdeluje tudi lokalno bibliografijo.

Ravenski muzej ima v gradu stalne zbirke iz zgodovine kraja in Mežiške doline, tu je bogat lapidarij z rimskimi kamni. Jedro etnološke zbirke predstavlja Vrhnjakova dimnica. S svojim poslanstvom opravlja muzej javno službo varovanja premične kulturne dediščine. V desetletjih delovanja je razvijal nove dejavnosti, nastajale so zbirke s področja gospodarske zgodovine, kasneje etnološka zbirka in rudarska zbirka v Črni na Koroškem ter Prežihov spominski muzej – Prežihova bajta na Preškem vrhu nad Kotljami. Leta 2003 se je uprava muzeja selila na novo lokacijo v spomeniško varovano območje znotraj nekdanje železarne Ravne.

V neposredni bližini gradu Ravne je šolski center z gimnazijo, srednjo in višjo strokovno šolo ter odlično urejen športni center, ki skozi vse leto nudi široko paleto športno-rekreacijskih dejavnosti. Za aktivno preživljanje prostega časa so na razpolago mestno kopališče z olimpijskim bazenom, pokrit zimski bazen, sodoben atletski stadion, športna igrišča in dvorane, tenis center in smučišče Poseka z umetno zasnežitvijo in razsvetljavo. V okviru športnega parka je za adrenalinske športnike urejena atraktivna, štiri in pol kilometra dolga steza za gorsko kolesarjenje čez drn in strn.

Med raznoliko in bogato kulturno dediščino Raven na Koroškem, Mežiške doline in celotne Koroške ima posebno mesto tehniška dediščina, zlasti tista s področja železarske in jeklarske industrije. Večstoletna tradicija je pustila veliko zapuščino, ki je ohranjena v ravenskem muzeju, v železarni in v mestu, katerega prebivalci varujejo številne drobne dokaze vsakdanjega življenja z industrijsko preteklostjo. Do danes so na robu železarne, v neposredni bližini cerkve sv. Antona, prvotno podobo ohranili trije objekti: delovni obrat krčilnica – štauharija, delavska stanovanjska hiša in laboratorij. Ohranjena železarska dediščina z najstarejšimi industrijskimi stavbami predstavlja izjemne kulturne spomenike in pomnike železarske tradicije. Historično območje je muzejsko varovano in razglašeno za tehniški spomenik.

Znamenitost Raven so enkratne jeklene umetniške skulpture Forme vive, delo prek tridesetih umetnikov iz petnajstih držav, ki so nastale v okviru mednarodnih kiparskih simpozijev v letih 1964–2008. Večina teh skulptur bogati arhitekturno podobo mesta Ravne na Koroškem, zlita so z zelenimi nasadi in stanovanjskimi bloki. Monumentalne kiparske kompozicije so se neposredno vrasle v vizualno podobo mesta. Čeprav večinoma nagovarjajo z abstraktno likovno govorico, so postale njegov nepogrešljiv del in simbolni izraz več kot tristo let stare tradicije fužinarstva v teh krajih, kot svojevrstna likovna atrakcija in dejavna sestavina v življenju mesta, njegovih parkov in drugih zelenih površin.