Ana Haberman: Vodne zgodbe - izvir

Koroška osrednja knjižnica, Grajska kapela / Lapidarij, marec 2025

V grajski kapeli Gradu Ravne je do konca marca na ogled razstava Ane Haberman, oblikovalke, ki v mediju keramike že vrsto let deluje pod umetniškim imenom Trilukne.

Grajska kapela Gradu Ravne že dolgo nima sakralne funkcije, a prostor kljub temu ostaja 'posvečen' – v pritličnem delu obdobju Rimljanov v naših krajih, v galeriji (na balkonu) pa veličastnim knjižnim volumnom Valvasorjeve Iconothece Valvasoriana.

Kapela se danes nahaja skoraj v drobovju grajskega kompleksa in s svojim polkrožnim zaobljenim zaključkom, deluje skoraj kot votlina, kot maternica.

Po zadnji obnovi grajskega kompleksa je v njo umeščen Lapidarij – zbirka rimskih nagrobnih spomenikov, ki so bili najdeni na območju porečja Meže in po večini izvirajo iz Zagrada.

Avtorica je črpala navdih za razstavo iz prostora samega. Tako samo najdišče rimskih kamnitih spomenikov kot tudi sama simbolika kamnov je tesno povezana z vodo, tako z reko Mežo kot vodo v simbolnem pomenu. Zaradi pestrosti vsebine in simbolike nas nagovarja po vêčih temah oziroma zgodbah, zaradi tega je osnovni naslov "vodne zgodbe" in prva se začne pri izviru.

Kompozicija se simbolno pričenja pri kamnitem kvadru z reliefom vodne nimfe, ki iz amfore izliva vodo. Vrč z vodo simbolizira izvir, vrelec, na grobu pokojnika je obujal v ponovno rojstvo.

Vodni izvir je od nekdaj močan simbol, ki presega preprost fizični pojav narave. Kot začetek poti in neizčrpen vir, izvir v sebi nosi globoko duhovno in filozofsko simboliko. Predstavlja osnovo, iz katere izvira vse življenje, prostor, kjer se ustvarja in obnavlja energija. Njegova prisotnost nas spominja, da vse, kar obstaja, izhaja iz enega samega vira, bodisi to življenje, kreativnost ali modrost.

Avtorica razstave –  Ana Haberman, s svojimi deli, raziskuje globoko simboliko izvira in posode, ki je ključnega pomena za življenje in obstoj. Vse predstavljene skulpture so skrbno oblikovane z ročnim ščipanjem, tehniko, ki je ne le umetniška, ampak tudi izrazito osebno povezana s procesom ustvarjanja in naravo.

Na vprašanje Zakaj posoda? Avtorica zapiše: Ker kliče po vsebini, ker po svoji obliki sprejema, zaobjema, nosi ... posode so pogoste nosilke tudi drugih zgodb v avtoričinih delih. Kot preprosti vsakdanji predmeti ali nosilci simboličnih pomenov. V kontekstu razstave tvori skupina posod svojo lastno zgodbo, po zaključku pa lahko nadaljuje pot kot nosilec drugih pomenov kot tudi preprosto posodje za vsakodnevno rabo. Nekako lahko vsak kos živi naprej svoje individualno življenje.

Posoda je v zgodovini človeštva več kot le uporabni predmet. Je zaščitnica in hraniteljica, simbolizira prostor za zbiranje in prenos tistega, kar je dragoceno. Keramično posodje je v tem kontekstu še posebej močan simbol, saj keramika skozi svojo trdnost in obliko daje občutek trajnosti. Ročno ščipana keramika nosi sled umetnikovega dotika, s tem pa postaja posoda nekaj edinstvenega – nosilec nečesa večjega, nosilec spomina in zgodbe. Posoda hkrati predstavlja tudi prehod in prepletanje – kot voda v izviru, ki teče in prehaja skozi različne oblike, tako tudi posoda sprejema in spreminja vse, kar vanjo priteče.

S tem posodami avtorica izraža večplastno povezanost med naravo, človekom in svetom okoli nas. Vsaka posoda v tej razstavi nosi svojo zgodbo in sporoča moč začetkov ter nenehnega obnavljanja, podobno kot izvir, ki brez konca ustvarja nov začetek.

Ana Haberman z intuitivno postavitvijo posod in zvočno kuliso vodnega izvira ustvari prostor kontemplacije. Nagovarja nas, da v tišini postojimo, zroč v subtilno igro svetlobe in sence, ki jo ustvarja kompozicija posodja in vode na nežnem poprhu mivke.

Sublimna instalacija, ki je vsekakor vredna ogleda. Veselimo se nadaljevanja Aninih vodnih zgodb v prostorih Koroške osrednje knjižnice.

Simona Vončina,

programski vodja razstaviščne dejavnosti KOKR

Foto: Dobran Laznik