157 pohodnikov se je v večernih urah odpravilo na pohod Čez goro k očetu

Pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca, se vsako leto spomnimo tudi v Planinskem društvu Ravne na Koroškem na decembrskem pohodu Čez goro k očetu. Pohodnice in pohodniki so se na dvaintrideseti pohod podali v soboto, 21. decembra 2024.

»Mrzla decembrska noč leta 1932. Skozi temno noč božičnega večera se med gorskima gmotama Olševe in Pece v sneg odeti in neposeljeni pokrajini opotekajo tri drobne postave. Mati s hčerkama se v okrilju teme trudi prebiti iz Slovenije na avstrijsko Koroško v Železno Kaplo. Z nadčloveškimi napori ju mati bolj vleče kot nese s seboj. Štirinajst ur traja trpljenje in na preizkušnji je ženska in otroška moč in vse to v želji, da bi se končno po dveh letih srečali z možem in očetom. Zaman. Le nekaj trenutkov pred prihodom ga policija aretira in srečanja ni.« (odlomek iz črtice Čez goro k očetu).

Prežihov Voranc je v spomin na ta resnični in v srce segajoči dogodek napisal potopis Gosposvetsko polje, njegov najznačilnejši odlomek pa je izšel kot črtica ''Čez goro k očetu''. V njem je  opisal vso tragiko dogodka.

Planinsko društvo (PD) Ravne na Koroškem neguje spomin na pisatelja in njegovo zgodbo, ki so jo doživele žena Marija in hčerki Vida in Mojca, zato njemu v spomin na ta dogodek zadnjo soboto pred Božičem organizira pohode Čez goro k očetu. Zdaj le-ti že nekaj let potekajo izmenično podnevi in ponoči. Letos se pohoda udeležilo nekaj čez sto petdeset pohodnikov. V veliki večini so pohodnice in pohodniki s Koroške. Se jim pa pridružijo tudi pohodniki iz Avstrije.

Skupaj je okoli od štiri do pet ur hoje, tempo in pogoji  so  zahtevni, precej pa so odvisni od tega, kakšna je zima in kakšna je zmožnost pohodnikov. Novozapadli sneg je letos doprinesel k čarobnosti tega nočnega pohoda. Ravno prav ga je bilo in prijetno je bilo hoditi po sanincu. Večer je bil lep in poln resnično čarobne in lesketajoče se pokrajine. Hodili so v strnjeni koloni, ki jo je vodil vodnik Viljem Kotnik, pomagali pa so  vodniki PD Ravne na Koroškem ter ostalih društev MDO –ja Koroške. Hvala vsem!

Lovro Kuhar - Prežihov Voranc je dogodek opisal v svojem potopisu Gosposvetsko polje. Črtica z naslovom Čez goro k očetu je bila sprva del tega potopisa, kasneje pa je zaradi velikega zanimanja javnosti izšla tudi kot samostojna zgodba. Zgodba, ki nam jo napisal naš Lovro Kuhar -  Prežihov Voranc, je zgodba, ki jo poznamo iz knjige, je zgodba o neizmerni ljubezni in je skoraj nečloveška, polna muk in neizprosne želje po srečanju moža, hčerk in očeta. Z nadčloveškimi napori mati bolj vleče in nosi hčeri Vido in Mojco za seboj. Po 14 urah gaženja v visokem snegu, po skoraj treh letih hrepenenja po srečanju in objemu družine pa žal do srečanja ni prišlo. Ko so končno prispele in naj bi se srečale z možem in očetom, je avstrijska policija Voranca le nekaj minut prej aretirala v gostilni, kjer jih je nestrpno čakal.

Naj tradicija in spomin, ki je podedovana iz Prežihovih časov, živi naprej, naj se tako ohranja spomin na Voranca na Kuharjev rod, dodajam njegova pranečakinja Ivanova (Anzanova) vnukinja Danica Hudrap, ki poznam zgodbo iz pripovedovanja tete Mojce, ki pravi, da so ostale pri sorodnikih, saj Kuharjev rod prihaja iz avstrijskega Koroškega in čez nekaj časa jim je uspel obisk v zaporu. Teta Mojca se je vedno spomnila najbolj tega, kako je stegnila roke proti očetu, ki jo je dvignil v naročje in poljubil na lica.

Da se za tradicijo pohodov čez Goro k očetu ne rabimo bati priča res srčen in zanimiv podatek, da se je že drugo leto zapored na to  pot podal komaj šest letni Jakob s svojim očetom Jakom in dedijem, organizatorjem pohoda,  Viljemom. Družina Kotnik tako zelo lepo ohranja dolgoletno tradicijo in predaja svoje izkušnje in znanje mladim rodovom. Planinsko društvo Ravne pa se obvezuje s tem pohodom ohranjati spomin na velikokrat  težjo pot matere in njenih dveh hčera.

Fotografije: Polona Pečnik