3. december – Mednarodni dan invalidov

1. člen mednarodne konvencije pravi, da so invalidi »ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi«.

Naj vam povem zgodbo o svojem očetu.

Moj žal že pokojni oče je bil, ne bil, le imel je, status invalida. Na levi roki ni imel dveh prstov in hodil je s pomočjo proteze. Pri samo 18-tih letih mu je na fronti granata scefrala nogo malo nad kolenom, prav tako tudi prsta na roki. Mladenič, katerega življenje se naj bi šele prav začelo, je bil žrtev nesmiselne vojne. A se je odločil, da ne bo žrtev. Poiskal si je službo skladiščnika v elektro podjetju in jo opravljal vse do upokojitve. Pred tem je pomagal svoji sestri šivati na šivalni stroj. Naučil se je voziti avto z avtomatskim menjalnikom.

Zakaj sem na začetku zapisala, da je »le imel« status invalida in to celo 80%-nega? Zato, ker v družini nikoli nismo imeli občutka, da je invalid. Vozil nas je na izlete, morje. Splezal je na vsako jablano in obiral sadje, marsikaj postoril okoli hiše in iz lesa izdeloval lesene skulpture. Tudi hišo je zgradil skoraj sam, ob pomoči »žlahte« in kakšnega soseda. Nikoli ga nisem slišala reči, da česa ne zmore. Ni se primerjal z drugimi in se smilil sam sebi. Res je, da zaradi svoje invalidnosti ni prevzel kmetije, kot je bilo pričakovano glede na to, da je bil edini sin, a zanj ni bilo veliko ovir, delal je skoraj vse in še več.

To je le ena zgodba, podobnih ali drugačnih je še več kot milijarda, kolikor menda na svetu živi ljudi z različno obliko invalidnosti. V Evropi jih je več kot 45 milijonov - povprečno kar vsak šesti med nami!

 Zato naš poklon ter spoštovanje vsem invalidom!

Pripravil: A.L.P. Peca