Pohod in slovesnost na Navrškem vrhu 2024

Letošnje praznovanje praznika mesta Ravne na Koroškem je bilo bogato. Občina je pripravila celodnevni program praznovanj; nanj so bile uvrščene tudi spominski pohod na Navrški vrh in slovesnost pri spomeniku na travniku na vrhu, obe aktivnosti je organizirala krajevna organizacija ZB za vrednote NOV.

Letošnji pohod ni potekal po običajni trasi; Navrški vrh je namreč letos posejan z gozdarskimi delovišči, veliko kje namreč poteka podiranje drevja in teren je posejan z gozdnimi vlakami, ki so uničile standardne poti. Svoje prispeva tudi mokra jesen in zaradi tega je bilo težko izbrati traso pohoda. Povezali smo se s poznavalci terena, lokalnimi lovci, in skupaj izbrali kolikor toliko primerno traso.

V soboto, na dan pohoda, se je, morda tudi zaradi opisanih težav, zbralo ob 9.uri nekoliko manjše število pohodnikov, okoli  45, ki smo krenili na pot. Skoraj polovica poti je potekala po trasi nekdanje gozdne učne poti in udeleženci smo imeli priliko spoznati naravne znamenitosti ob tej poti.

Pri domačiji Navršnik so nam tudi letos pripravili prijetno presenečenje. Pohodnike in tudi tiste, ki so pohodnike pričakali tam; kar naenkrat nas je bilo tam okoli 120, so Navršnikovi domači pripravili pojedino z domačimi pridelki in pijačami. Mnogi so mi posebej izpostavili potico polnjeno z jabolčnim nadevom!

Ob enajsti uri je bila nato proslava pri spomeniku. V programu proslave so sodelovali praporščaki koroških veteranskih organizacij, harmonikarski orkester kulturnega društva Prežihov Voranc in slavnostni govornik Aljaž Verhovnik.

Povezovalec proslave sem bil podpisani. V tem povezovalnem tekstu sem izpostavil zgodovinsko ozadje dogodka 12. oktobra 1942, izpostavil pa sem tudi aktualno svetovno dogajanje. Prikazal se podobnosti med dogajanjem pred in med drugo vojno in sodobnim svetovnim dogajanjem:  »Ko danes gledamo v zgodovini nazaj, lahko opazimo, da se je med prvo in drugo svetovno vojno zgodil bistven premik v taktiki bojevanja. V času prve vojne so še stale fronte vojskujočih držav ena proti drugi in se neumorno medsebojno uničevale. V drugi svetovni vojni pa so civili nenadoma prišli v center bojnih operacij. Postali so del vojnih žrtev, ponekod celo kot glavni del. Cilj operacije Barbarosa, to je nemškega napada na Sovjetsko zvezo, je sicer res bil njeno uničenje, a znotraj tega je bil glavni cilj smrt približno 30 milijonov ljudi, ki so po nemških predstavah bili absolutno neprilagodljivi, in zasužnjenje ostalega dela prebivalstva, ki bi s suženjskim delom proizvajalo hrano za nemški rajh. Te načrte je Hitler zelo jasno opredelil v svojem delu Mein Kampf. V nemških tovarnah smrti, uničevalnih taboriščih, je našlo smrt 6 milijonov Judov, v milijonih pa se štejejo tudi slovanske žrtve. Uničevanje Slovanov pa se je v času vojne šele začenjalo, glavni del uničenja bi se začelo dogajati po zmagi nacistov, številke bi se verjetno začele bližati 50 milijonov pobitih Slovanov, med njimi tudi južnih Slovanov, tudi Slovencev. … V modernih vojnah se ta odnos samo še stopnjuje v škodo civilnih žrtev.  Štabi vojskujočih strani sicer zelo skrivajo številke svojih padlih vojakov, verjetno so številke višje, kot jih priznavajo. Zato pa so številke glede pobitih civilistov grozljive. V primeru zadnjih konfliktov v Palestini pa zelo izstopajo številke o pobitih otrocih. Ko je Hamas lani 7.oktobra vdrl v Izrael, so tam ubili okoli 1200 ljudi, 250 pa so jih zajeli kot talce in jih odpeljali v Gazo. V nekaj dneh je izraelska vojska vrnila udarec, vdrla v Gazo in začela s sistematičnim uničevanjem celotnega območja, zgradb, stanovanj, šol, bolnišnic; kar je najbolj pomembno ubitih je bilo nad 42.000 civilnih žrtev, ranjenih, natančneje - pohabljenih pa 97.000 ljudi. Gre za sistematično uničevanje celotnega območja in življenja v njem. Postopek je sumljivo podoben genocidu, in kot takega ga je prepoznalo tudi mednarodno sodišče. Mednarodna javnost se sicer oglaša s protesti, kaj več kot enačiti žrtev in napadalca pa ne stori. Situacija je sumljivo podobna situaciji pred drugo svetovno vojno, ko je Hitler požiral sosede, najprej  svojemu Reichu ponovno priključil Porenje, nato je anektiral Avstrijo, svetovna javnost pa je samo gledala, čeprav so bili ti akti eklatantne kršitve Versajske mirovne pogodbe, priključitev Češke pa sta mu nato na konferenci v Münchnu dovolili tudi Francija in Združeno kraljestvo. Tudi sedaj se Izraelu ne zgodi nič; sedaj pobija in ruši tudi po Libanonu, Siriji in samo vprašanje časa je kdaj bo stopnjeval vojno tudi z Iranom. Če ne bo ustavljen, smo pred začetkom tretje svetovne vojne!

In lahko se sprašujemo: »Ali se iz zgodovinskih izkušenj res ničesar ne naučimo?«

Maksimilijan Večko